Sveti Pascal Baylon
Sveti Pascal Baylon se je rodil 16. maja 1540 na binkoštni praznik na severu Španije. V njegovi domovini Aragoniji, pokrajini na severu Španije, so binkoštni praznik imenovali Pascua kakor veliko noč, zato so novorojenčku dali ime kar po prazniku. Umrl je 17. maja 1592, bil je spet binkoštni praznik.
Svetega Paskala imenujejo “evharistični serafin” ker je bilo že izza nežnih otroških let njegovo najljubše opravilo češčenje svetega Rešnjega telesa. Resnica o Jezusovi navzočnosti v evharistiji je Paskalu segla tako globoko v dušo, da so ga starši od devetega leta naprej iskali in našli zatopljenega v molitev pred tabernakljem, kadar so ga doma pogrešali.
Preprosti starši so ga naučili za silo brati in pisati, predvsem pa so ga vzgajali v prisrčni vernosti. Ko je nekoliko odrastel, je postal pastir: poleg domače črede je čuval tudi živino nekaterih sosedov. Čredo je znal tako lepo urejati, da se je mirno pasla, on pa se je medtem potopil v molitev, saj dostikrat ni mogel iti v cerkev. V ta namen si je dal izrezljati na ročaju pastirske palice podobo Božje Matere in nad njo križ; zasadil palico v zemljo in pred njo goreče molil. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju črede, pri katerem je pasel, se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu prepustiti svoje premoženje, vendar to ni bila Paskalova želja.
Redovnik
Pri devetnajstih letih je želel vstopiti v samostan reformiranih frančiškanov, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja. Redovnikom se je zdel premlad in so ga odklonili. Po dveh letih je spet zaprosil za sprejem v samostan. Sloves njegove pobožnosti je bil že tako razširjen, da je bil zdaj sprejet in je pri 24 letih napravil redovne zaobljube.
Zaradi njegove globoke in razumne vernosti so ga predstojniki nagovarjali, naj se izobrazi in postane duhovnik. Paskal pa se za tako vzvišen stan ni čutil vrednega in je želel ostati preprost brat laik, kar je dejansko ostal vse do smrti. V različnih samostanih je odlično opravljal razne naloge. Največkrat je bil vratar, bil je poslušen tudi v najmanjših dejanjih. Posebno se je odlikoval v ljubezni do ljudi in veliki prijaznosti. Iz globokega molitvenega stika z Bogom je črpal izredno modrost. Številni ljudje, bogati in revni, preprosti in izobraženi so se zatekali k Paskalu po nasvete in navodila. Neuki brat nikogar ni odbil, vendar je pogovore opravil na kratko – mudilo se mu je k molitveni zbranosti, prosti čas je uporabljal za češčenje svetega Rešnjega telesa, kjer je najgloblje doživljal srečo božje bližine. Srčno rad je stregel pri mašni daritvi; ni čutil utrujenosti, tudi če je ob raznih slovesnostih ministriral več ur po vrsti. Svoje versko znanje je bogatil z branjem dobrih knjig, iz katerih si je izpisoval lepe misli, katerim je dodajal še svoje molitvene navdihe.
Brat Paskal je bil vsak trenutek pripravljen na smrt. Umrl je star 52 let. Ker je umrl na binkoštni praznik, so bili ljudje prepričani, da je Bog s tem opozoril na tega svojega izvoljenca. Ob njegovem grobu so se zgodili številni čudeži. V času španske državljanske vojne pa so njegove relikvije zgorele.
Njegove znane besede: »Človek mora imeti do Boga srce ubogljivega otroka, do bližnjega srce ljubeče matere, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Goduje 17. maja.
Upodabljajo ga kot frančiškana, ki moli pred sv. Rešnjim Telesom, pri sebi ima vrtno lopato ali pastirsko palico
Zavetnik: pastirjev, kuharjev, evharističnih pobožnosti, evharističnih kongresov in bratovščin Sv. Rešnjega Telesa, zavetnik vednega češčenja svetega Rešnjega telesa,






Dodaj odgovor