Blagoslov

sveti Alfonz Marija Ligvorij

Alfonz se je rodil 27. septembra 1696 v kraju Marianella blizu Neaplja kot najstarejši sin v ugledni in premožni plemiški družini. Njegov oče, je zanj načrtoval visoko svetno kariero, saj je bil izjemno nadarjen otrok. Pri komaj 16 letih je na univerzi v Neaplju z odliko doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava. Postal je eden najuspešnejših mladostnih odvetnikov v Neaplju in v osmih letih opravljanja poklica ni izgubil niti ene pravde.

Preobrat v njegovem življenju

Leta 1723 je Alfonz vodil pomemben in zapleten proces med dvema plemiškima družinama. Zaradi spregledanega dokumenta je pravdo izgubil. Ta neuspeh ga je globoko prizadel, a je hkrati postal odločilen preobrat v njegovem življenju. Spoznal je minljivost svetne slave in človeškega napuha.

Med obiskom v bolnišnici za neozdravljivo bolne v Neaplju je v sebi zaslišal jasen Božji klic: »Zapusti svet in se posveti meni.« Kljub hudemu očetovemu nasprotovanju je odložil odvetniški meč na oltar cerkve ter zaprosil za vstop v duhovniški stalež. Leta 1726 je bil posvečen v duhovnika.

Delo z najrevnejšimi in ustanovitev Redemptoristov

Kot mlad duhovnik se je Alfonz posvetil delu z zapostavljenimi prebivalci Neaplja – z berači, tatovi in delavci. Za njih je organiziral tako imenovane »večerne kapele« (Capelle Serotine), kjer so se navadni ljudje zbirali k molitvi, pouku in medsebojni pomoči. Iz teh skupin so izšli številni prenovljeni ljudje in lokalni voditelji.

Zaradi izčrpanosti je odšel na okrevanje na podeželje v okolici Salerna. Tam je šokiran spoznal duhovno zapuščenost kmetov, pastirjev in preprostih ljudi, ki niso imeli dostopa do verskega pouka ali zakramentov.

9. novembra 1732 je v mestecu Scala ustanovil Kongregacijo Presvetega Odrešenika (redemptoristi). Njen glavni namen je bil prinašati evangelij najrevnejšim, zlasti tistim na podeželju, prek misijonov, duhovnih vaj in preprostega pridiganja.

Moralna teologija in boj proti jansenizmu

V 18. stoletju je v Cerkvi močno vladal jansenizem – stroga, neprizanesljiva duhovna smer, ki je Boga prikazovala kot nepopustljivega sodnika, ljudi pa odvračala od prejemanja obhajila in spovedi zaradi njihove nepopolnosti.

Sveti Alfonz se je temu odločno zoperstavil. Razvil je t. i. ekviprobabilizem – moralni sistem, ki je iskal ravnovesje med pretirano strogostjo in pretirano ohlapnostjo. V spovednici je poudarjal:

• Spovednik mora biti oče in zdravnik, ne pa rabelj.
• Božje usmiljenje je neizmerno večje od vsakega človeškega greha.
• Grešnika je treba sprejeti z blagostjo in mu pomagati k vstajenju.

Njegovo glavno delo, Moralna teologija (Theologia Moralis), je postalo temeljni učbenik za vzgojo duhovnikov in spovednikov po vsem krščanskem svetu.

Škofovsko službovanje in pisateljski opus

Kljub želji po skritem življenju ga je papež Klement XIII. leta 1762 imenovala za škofa v škofiji Sant’Agata dei Goti. Kljub pešajočemu zdravju je prenovil škofijo, reorganiziral semenišče, razdal svoje premoženje siromakom med hudo lakoto ter se osebno zavzemal za vsakega vernika.

Alfonz je bil tudi izjemno ploden pisec. Napisal je več kot 110 del, ki so bila prevedena v številne jezike. Med najbolj znanimi so:

• Marijina slava (Le Glorie di Maria) – ena najbolj priljubljenih knjig o Devici Mariji.
• Obiski k Najsvetejšemu Zakramentu – zbirka kratkih premislekov za vsakodnevno molitev pred evharističnim Jezusom.
• Ljubezen do Jezusa Kristusa – duhovni spis o globoki osebni povezanosti z Odrešenikom.

Poleg tega je bil nadarjen glasbenik in pesnik. Skladal je nabožne pesmi; med njimi je najbolj znana italijanska božična pesem »Tu scendi dalle stelle« (Ti prihajaš iz zvezd), ki jo v Italiji pojejo še danes.

Zadnja leta, preizkušnje in smrt

Leta 1775 je zaradi hudega revmatizma in paralize odstopil s mesta škofa ter se umaknil v samostan redemptoristov v Pagani. Zadnja leta njegovih dni so bila zaznamovana s hudimi telesnimi bolečinami (zaradi deformacije hrbtenice je imel brado pritisnjeno ob prsni koš, kar mu je povzročalo rane) in hudo duhovno temo – s skušnjavami obupa, dvoma in tesnobe.

Kljub temu je vse trpljenje daroval za Cerkev in svoj red. Umrl je 1. avgusta 1787 v Paganiju, v 91. letu starosti, medtem ko so zvonili k opoldanski molitvi Angelovega češčenja.

Razglasitev za svetnika in zapuščina

• 1839: Papež Grgor XI. ga je razglasil za svetnika.
• 1871: Papež Pij IX. ga je imenovala za cerkvenega učitelja.
• 1950: Papež Pij XII. ga je razglasil za zavetnika spovednikov in moralnih teologov.

Sveti Alfonz ostaja svetel zgled, kako združiti vrhunsko intelektualno znanje z globoko otroško vero ter kako prinesti Božje sočutje v najbolj ranjene kotičke človeške duše.

Goduje 1. avgusta in je zavetnik: spovednikov, moralnih teologov, pridigarjev, obolelih za artritisom