Sveti Barnaba
Sveti Barnaba ima naziv apostol, čeprav ga Jezus ni poklical v zbor dvanajsterih, tako ga je poimenoval evangelist Luka. Bil pa je eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so se mu pridružili in je postal eden največjih misijonarjev prve cerkvene skupnosti, še pred Pavlom. Sveti Barnaba je veljal za izredno prikupnega moža, o katerem pravi Sveto pismo, da je bil »odličen mož in poln Svetega Duha in vere« (Apd 11, 24). Njegovo ime je bilo Jožef, apostoli pa so mu upravičeno nadeli ime Barnaba, sin tolažbe, saj je bil edini, ki je sredi zmede in strahu ob dogodkih, povezanih z Jezusovim prijetjem in križanjem, ohranil mirno kri. Sam je zbiral razkropljene apostole, jih spodbujal in jim dajal pogum. O njegovi mladosti vemo le, da je bil Jud s Cipra, rojen okoli leta 0. Obiskoval je jeruzalemsko visoko šolo, kjer ga je poučeval Gamaliel, ki se je kasneje v velikem zboru zavzel za kristjane.
Bil je eden prvih kristjanov, ki so po Gospodovem vnebohodu prodali posestva in izkupiček prinesli apostolom. Barnaba je postal misijonar med pogani, še preden je Pavel začel svoja misijonska potovanja, kasneje pa je veliko misijonaril skupaj z njim. S Pavlom ga je tudi sicer vezalo iskreno prijateljstvo: bila sta sošolca, zanj se je zavzel pri apostolih in kristjanih po spreobrnenju ter mu pomagal, da je postal največji oznanjevalec evangelija. Barnabova prva misijonska postaja je bila cvetoča krščanska skupnost v Antiohiji, v takrat tretjem največjem mestu na svetu. Pogani so se množično spreobračali v krščanstvo, tako da je Barnaba odšel v Tarz po Pavla, da bi mu pomagal. V času velike lakote leta 44 sta organizirala zbiranje pomoči za Cerkev v Jeruzalemu in dar osebno odnesla tja. Po vrnitvi v Antiohijo sta s seboj pripeljala Barnabovega nečaka Janeza Marka, evangelista, ki se je z njima kasneje odpravil na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v Malo Azijo. Po vrnitvi v Antiohijo sta se Barnaba in Pavel kmalu ločila. Barnaba se je vrnil na Ciper, nato pa se za njim izgubi sled. Nekatera poročila navajajo, da naj bi bil tudi v Rimu in Aleksandriji. Tudi o tem, kdaj in kje naj bi umrl, nimamo točnega podatka. Iz poročil o njegovem mučeništvu lahko sklepamo, da je umrl na Cipru okoli leta 61. Rojaki so ga kamnali, nato pa vrgli truplo na grmado.
Goduje 11. junija, spada med obvezne godove.
Je zavetnik Milana in Firenc; tkalcev in sodarjev, priprošnjik proti prepiru, kamnitim plazom, proti toči in žalosti.
Prikazujejo ga v apostolskem oblačilu z oljčno vejico, kamnom ali knjigo. Pogosto je naslikan z drugimi apostoli, zlasti s sv. Pavlom ali kako ozdravlja bolne in obsedene; znane so tudi upodobitve njegove mučeniške smrti (kamenjanja).
Pregovor: »Če sveti Barnaba deži, bo jeseni grozdja polne kadi.«
Dodaj odgovor