Blagoslov

Sv. Hieronim

Sv. Hieronim (latinsko Hieronymus, grško Eusebius Sophronius Hieronymus, ime pomeni »človek s svetim imenom«) je eden največjih cerkvenih očetov Zahoda, cerkveni učitelj, prevajalec, teolog in asket. Velja za najpomembnejšega latinskega bibličnega učenjaka zgodnjega krščanstva.

V Sloveniji ga pogosto imenujejo »naš sv. Hieronim«, ker je njegov rojstni kraj Stridon (Strido) ležal na območju, ki ga danes povezujemo z zahodno Slovenijo ali mejo s Hrvaško/Italijo – natančna lokacija pa ni stoodstotno dokazana.

Življenjepis (ključni podatki)

• Rojen: okoli 342–347 v Stridonu (Oppidum Stridon), utrjenem mestu na meji med rimskima provincama Dalmacija in Panonija, južno od črte Akvileja–Emona (današnja Ljubljana). Možne lokacije (po različnih teorijah):
  • blizu današnje Ljubljane (Emona),
  • nad vasjo Strane pod Nanosom,
  • na Krasu/Čičariji (npr. Starod),
  • ali celo v smeri današnje Hrvaške (Međimurje/Štrigova). Večina sodobnih slovenskih virov (Katoliška cerkev, Aleteia, Družina, Ognjišče) ga uvršča na ozemlje današnje Slovenije ali zelo blizu nje – zato ga štejejo za »slovenskega« po poreklu v geografskem in kulturnem smislu.
• Izobrazba in mladost: Iz premožne krščanske družine. Študiral v Rimu retoriko, filozofijo in klasično literaturo (pri slovitem Donatu). Bil je zelo nadarjen v jezikih (latinščina, grščina, kasneje hebrejščina). Krščen okoli 366 v Rimu.
• Asketsko življenje: Po študijih potoval po Galiji, se vrnil v domači kraj, nato odšel na Vzhod (Sirija, Palestina). Živel kot puščavnik v puščavi Halkis (blizu Antiohije), kjer se je učil hebrejščine in se posvečal asketizmu. Kasneje v Betlehemu vodil samostan in šolo.
• Največje delo: Vulgata – standardni latinski prevod celotne Biblije (iz grščine, hebrejščine in aramejščine v latinščino). Naročil ga je papež Damaz I. leta 382. To je bil prvi celovit in natančen prevod, ki je postal uradni tekst Katoliške cerkve za več kot 1500 let (do Tridentinskega koncila potrjen).
• Druga dela: Komentarji k Svetemu pismu (npr. k Mateju, Pismom sv. Pavla), pisma (več kot 120 ohranjeni), polemike proti herezijam (npr. proti Pelagiju), življenjepisi puščavnikov (npr. sv. Pavla Puščavnika).
• Smrt: 30. september 419 ali 420 v Betlehemu (Palestina). Pokopan v Betlehemu, relikvije kasneje prenesene v Rim (cerkev Santa Maria Maggiore).
• God: 30. september (v rimskem koledarju in v Sloveniji). Je eden od štirih velikih cerkvenih učiteljev Zahoda (poleg Ambroža, Avguština in Gregorja Velikega).

Pomen za Slovence

• V Koprski škofiji je od leta 2020 glavni zavetnik (skupaj s sv. Nazarijem).
• Posvečenih mu je več cerkva v Sloveniji (npr. v Kozani v Brdih, na Nanosu itd.).
• V slovenski katoliški tradiciji ga častijo kot »našega« zaradi možnega rojstnega kraja na slovenskih tleh – to poudarjajo papež Benedikt XVI., škofje in mediji (Družina, Aleteia).
• Je simbol učenosti, prevajanja in ljubezni do Svetega pisma – zato je zavetnik prevajalcev, biblistov, knjižničarjev, študentov in arheologov.

Čeprav ni uradno »slovenski svetnik« v smislu Viktorina Ptujskega (ki je deloval na Ptuju), ga zaradi porekla in vpliva pogosto uvrščajo med osebnosti, ki so zaznamovale krščansko zgodovino na našem ozemlju.