Blagoslov

Sv. Gertruda Velika, cerkvena učiteljica

Družinska izkoreninjenost

Sveta Gertruda Velika, znana tudi kot Gertruda iz Helfta, se je rodila 6. januarja 1256 v Nemčiji, verjetno v Turingiji. Njena družina je bila plemiškega porekla, vendar o njenih starših ni veliko znanega. Pri samo petih letih je bila poslana v benediktinski samostan Helfta v Saški, kjer je preživela večino svojega življenja. “Gertruda piše, da ji Gospod sam razodeva pomen te njene prve izkoreninjenosti: »Izbral sem si jo za prebivališče, ker mi je všeč, da je vse, kar je na njej ljubkega, moje delo […]. Prav zaradi tega sem jo odtegnil od vseh njenih sorodnikov, da je ne bi nihče imel rad zaradi sorodstvenih vezi in bi bil jaz edini razlog za naklonjenost, ki je je deležna.«”

Samostan Helfta je bil v tistem času znan po svoji intelektualni in duhovni moči, pod vodstvom opatinje Gertrude iz Hackeborna (ki ni bila v sorodu z našo Gertrudo). Mlada Gertruda je bila izjemno nadarjena in se je posvetila študiju liberalnih umetnosti, vključno z gramatiko, retoriko, aritmetiko, geometrijo, astronomijo in glasbo. Kasneje se je poglobila v teologijo, Sveto pismo in dela cerkvenih očetov, kot so sv. Avguštin in sv. Bernard iz Clairvauxa.

Duhovna kriza

Pri približno 25 letih je doživela globoko duhovno krizo. Čeprav je bila predana študiju, je čutila, da je njeno življenje preveč osredotočeno na svetovno znanje in premalo na osebni odnos z Bogom. To je privedlo do njenega mističnega spreobrnjenja leta 1281, ko je pri 26 letih doživela prvo videnje Jezusa Kristusa. Od takrat naprej je njeno življenje postalo polno mističnih izkušenj, videnj in globoke molitve. Postala je benediktinska nuna in živela v samostanu kot preprosta sestra, opravljala vsakodnevna opravila, kot so pisanje, prepisovanje knjig in skrb za bolne. Kljub svojim mističnim doživetjem je ostala skromna in se ni izpostavljala; njena duhovna darila so bila znana predvsem znotraj samostana.

Njena dela

Gertruda je bila ena prvih velikih mistikinj srednjega veka in je močno vplivala na pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega, ki se je kasneje razvila v Cerkvi. Napisala je več del, med njimi najbolj znano “Legatus divinae pietatis” (Glasnik Božje ljubezni), ki je avtobiografsko delo o njenih videnjih, in “Exercitia spiritualia” (Duhovne vaje), zbirko molitev in meditacij. Ta dela so bila napisana v latinščini in so bila objavljena posthumno. Umrla je 17. novembra 1302 (po nekaterih virih 1301) v samostanu Helfta, stara približno 46 let. Njena svetost je bila priznana šele leta 1677, ko jo je papež Inocenc XI. kanoniziral, papež Benedikt XVI. pa jo je leta 2010 razglasil za cerkveno učiteljico, edino žensko s tem nazivom “Velika”. Je zavetnica Zahodnih Indij in se jo pogosto invocira za duše v vicah. Njen god se praznuje 16. novembra.

Mistična videnja in ozdravljenja

Eden najbolj zanimivih dogodkov v njenem življenju je bilo prvo mistično videnje leta 1281. Med večerno molitvijo je videla Jezusa, ki jo je poklical k sebi in ji pokazal svoje prebodeno Srce, polno ljubezni. Rekel ji je: “Tukaj je tvoje bivališče, tukaj boš našla mir.” To videnje je spremenilo njeno življenje in jo usmerilo k globlji pobožnosti do Jezusovega Srca, kar je predhodnica kasnejše pobožnosti sv. Margarete Marije Alacoque.

Drug zanimiv dogodek je povezan z njenim soočenjem z boleznijo. Leta 1290 je hudo zbolela in bila blizu smrti. V tem času je doživela videnje, v katerem ji je Jezus obljubil, da bo ozdravljena, če bo molila za duše v vicah. Po okrevanju je posvetila del svojega življenja molitvam za pokojne, kar je postalo njen poseben apostolat. Po legendi je Jezus obljubil, da bo vsakič, ko bo izgovorila določeno molitev, izpustil 1000 duš iz vic.

Intelektualka

Še en zanimiv vidik je njena intelektualna moč v samostanu. Kljub temu da je bila ženska v 13. stoletju, je bila Gertruda ena najbolj izobraženih oseb svojega časa. Prepisovala je knjige, svetovala sestram in celo vplivala na teološke razprave. Enkrat je v videnju videla Device Marijo, ki jo je blagoslovila in ji dala dar modrosti. Prav tako je doživela videnje, v katerem so ji angeli pokazali nebesa, kjer je videla duše svetnikov in grešnikov, kar je okrepilo njeno vero v Božjo usmiljenje. Med epidemijo v samostanu je molila za bolne in pripisujejo ji čudežne ozdravitve. Njena življenjska zgodba je polna primerov, kako je združevala intelekt, mistiko in praktično ljubezen do bližnjega, kar jo dela edinstveno med srednjeveškimi svetnicami.

sv. Gertruda Velika in molitve

Sv. Gertruda Velika je znana po svojih molitvah, ki izražajo globoko pobožnost do Jezusa in usmiljenje do duš. Ena najbolj znanih je Molitev za duše v vicah, ki jo je po tradiciji razodel Jezus sam. V slovenščini se glasi približno tako:

“Večni Oče, darujem ti predragoceno Kri tvojega Sina Jezusa, združeno z vsemi svetimi mašami, ki jih danes darujejo po vsem svetu, za uboge duše v vicah, za vse grešnike po svetu, za vse grešnike v vesoljni Cerkvi ter tiste v moji hiši in v moji družini. Amen.” Po legendi naj bi ta molitev izpustila 1000 duš iz vic vsakič, ko jo izgovorimo pobožno.

Druga molitev iz njenih del je iz “Duhovnih vaj”, ki je molitev za odpuščanje grehov: “Gospod Jezus, prosim Te, po Tvojem usmiljenju, odpusti mi vse moje grehe in me očisti s Tvojo dragoceno Krvjo. Daj mi moč, da živim po Tvoji volji in Te ljubim nad vse.”

Še ena preprosta molitev, ki jo pripisujejo njej, je: “Naj se zgodi Tvoja volja” (Fiat voluntas tua), ki jo je pogosto ponavljala v svojih meditacijah, da bi se popolnoma predala Bogu. Te molitve so še danes priljubljene med verniki, zlasti v novembrskih molitvah za pokojne.