Blagoslov

Pot do nebes

“Pri človeški smrti umre telo, duh in duša pa ne. Duh in duša sta nesmrtni.” “Človekova duša ne bo nikoli šla v stanje neobstoja ali nezavedanja.” (J. Manjackal: Z dušami v vicah, str. 221, 222) “Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.” Prd 12,7 “Duh in duša nikoli ne spita, ampak sta vedno budna in živa.” (prav tam, 217)

“S svojimi dobrimi deli in z zglednim krščanskim življenjem si ne moremo kupiti nebes. Toda vse to tlakuje pot do našega zveličanja, ki nam ga je Jezus zaslužil s svojim trpljenjem in smrtjo.” (J. Manjackal: Z dušami v vicah, str. 264) “Tisti, ki nimajo dobrih del, ne morejo doseči večnega življenja, ..in se nam odmerijo po naših delih ljubezni.” (prav tam, str. 265).

Pri tem na srečo nismo sami, saj imamo okrog sebe Kristusa, njegovo Mater, Svetega Duha, vse svetnike, angele, krščansko skupnost, Cerkev, ki se bojujejo z nami za dosego večnega življenja.

Naša grešnost

“Naša grešnost se bo popolnoma razkrila ob naši smrti. Sestra Julita iz Avstrije je J. Manjackalu rekla: “…svojim nadrejenim nisem bila popolnoma pokorna;…iz svojega pohlepa sem zase uporabljala stvari, da bi zadovoljila svojo požrešnost, sem jedla zunaj določenega časa…zanemarjala sem svoje molitveno življenje in dobrodelnost,…Vse te napake sem videla, ko sem se kmalu po smrti znašla v prisotnosti “Svetle luči”. V tej luči sem se sodila. Od Boga nisem slišala nobenega zvoka sodbe, sodila me je lastna vest. Dobro sem vedela, da nisem vredna, iti v nebesa. Potrebovala sem več svetosti…V srcu sem molila, da se ne bi obsodila na pekel…Nisem se dovolj pokesala in spovedala teh grehov….V vicah sem bila 118 dni, a zdelo se mi je, kot, da je vse skupaj trajalo 118 let ali več.” (prav tam, str. 240, 241)

“Vsi so pričali, da so bili, ko je bilo njihovo telo ob smrti ločeno od duše, popolnoma goli pred Gospodom in so videli svoje obžalovanja vredno stanje ter čutili potrebo, da jih Bog reši.” (prav tam, 215)

Božje usmiljenje za duše v vicah

Ker pa je Božje usmiljenje brezmejno, nam je po duhovnikih dal milost, s katerimi lahko prosimo za uboge duše v vicah, ki si ne morejo pomagati same. Številni duhovniki ne poznajo velike moči, ki jo imajo gregorijanske maše; poleg vsega pa je težko darovati 30 zaporednih maš v lokalni župnijski cerkvi (saj jih ne sprejmejo zaradi drugih že prej določenih) ter zaradi pomanjkanja duhovnikov.

Včasih tudi darovanja svetih maš in molitve niso dovolj. Potreben je post, ter pomoč ubogim (spravno-prosilna dela).

Sveta Favstina Kowalska je opisala srečanje s trpečimi dušami v vicah. “Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati….Videla sem Božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah….Ona jim prinaša olajšanje..” (dnevnik F. Kowalske, št.20)

Sveti Frančišek saleški je spodbujal k pobožnosti in molitvi k sv. Jožefu za duše v vicah. Molitve za umrle in pokoro zanje je prišteval med dela usmiljenja. “Resnično povem ti, da ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.” Mt 5,26

“Če nam da Bog čas, lahko očiščenje naše duše uresničimo že v tem življenju s tem, da prosimo Boga za odpuščanje, z iskrenim kesanjem in z odločitvijo, da s pokoro in prejemom zakramenta spovedi spremenimo svoje življenje.” (J. Manjackal: Z dušami v vicah, str. 194).

Sveta Kristine Mirabilis iz Belije je tik pred njenim pogrebom pri 30. letih vstala iz odprte krste v cerkvi, ker se je po videnju vic odločila, da bo svoje življenje posvetila reševanju duš v vicah (z neizmernim trpljenjem). Tako je živela še 42 let.

Sveti Robert Bellarmino nagovarja ljudi, naj raje trpijo na zemlji, da se spokorijo za storjene grehe, namesto, da čakajo na veliko trpljenje po smrti v vicah. Marija Simma iz Avstrije je od svojega 25. leta imela videnja duš, ki so prihajale k njej in jo prosile za sv. mašo in molitve. Sveti Stanislav Jezusa Marije (Jan Papczynski) je molil z besedami: “Povečaj, Gospod, moje trpljenje, da boš zmanjšal kazen dušam v vicah.”

Tudi drugi svetniki so imeli izkušnje z dušami v vicah, npr. Sv. Avguštin iz Hipona, Sv. Gregor Niški, Sv. Stanislav Jezusa Marije (Jan Papczynski), Sv. Beda iz Northumberlanda v Angliji, Sv. Evrazija Elauthingal iz Kerale, Sv. Marija Terezija Chiramel, Sv. Katarina de Ricci, Sv. Vincencij Ferrer, Sv. Brigita Švedska, Sv. Katarina Sienska, Sv. Marjeta Marija Alakok, Sv. Magdalena de Pazzi, Sv. Papež Gregor Veliki, Sv. Terezija Avilska, Sv. Lidvina iz Schiedama, Sv. Nikolaj Tolentinski, sv. Katarina Genovska…

Zavetnik duš v vicah je sv. Nikolaj Tolentinski, Sveta Gertruda.

Molitev za rešitev 1.000 duš iz vic

Sveta Gertruda Velika je opisala molitev za rešitev 1.000 duš iz vic ter za spreobrnjenje grešnikov: Večni oče, darujem ti predragoceno Kri tvojega Sina Jezusa, združeno z vsemi svetimi mašami, ki jih danes darujejo po vsem svetu, za uboge duše v vicah, za vse grešnike po svetu, za vse grešnike v vesoljni Cerkvi ter tiste v moji hiši in moji družini. Amen. (J. Manjackal: Z dušami v vicah, str. 189).

Gregorijanske maše – 30 zaporednih maš za pokojnika

Gregorijanske maše izvirajo iz časov sv. Gregorija (540–604).[1] V četrti knjigi svojih Dialogov[2] pripoveduje sv. Gregorij o menihu Justu, ki je prelomil samostansko obljubo uboštva in si prilastil tri zlatnike. Ko je Just hudo zbolel mu je stregel njegov lastni brat Kopioz in od njega izvedel, da se je pregrešil zoper obljubo uboštva. Pred smrtjo se je Just spokoril in pokesal svojega greha. Kljub temu so ga po smrti položili v neblagoslovljeno zemljo skupaj s tremi ukradenimi zlatniki. Po njegovi smrti je sv. Gregorij naročil menihom naj za pokojnega Justa neprekinjeno mašujejo trideset dni. Po tridesetih dneh se je pokojni Just v sanjah prikazal svojemu bratu Kopiozu in mu sporoči veselo novico, da je rešen iz vic in da je že v nebesih.

Cerkev je sprejela starodavni običaj in dovolila, da se za rajnega smejo opravljati gregorijanske maše. Kljub temu je Cerkev nenehno poudarjala, da sama nepretrganost v tridesetdnevnem maševanju ne učinkuje magično, kakor da bi Bog zaradi tega moral duše rajnih rešiti iz vic.[3] Gregorijanske maše prav tako nimajo nobene prednosti pred drugimi mašami, ampak so jim enake. Svete maše se morajo opraviti v tridesetih dneh in ne, da bi dve ali več maš opravili v enem dnevu. Ni nujno, da jih opravlja le en duhovnik.