Blagoslov

Sveti Ciprijan Kartaginski

Škof, mučenec, cerkveni učitelj in eden najpomembnejših latinskih pisateljev pred Avgustinom.

Zgodnje življenje in spreobrnjenje

Sveti Ciprijan se je rodil okoli leta 200 (po nekaterih ocenah med 200 in 210) v severnoafriški Kartagini, takrat enem najbogatejših, kulturno najživahnejših in hkrati najbolj razvpitih mest Rimskega cesarstva. Bil je pripadnik višjega plemstva – njegovi starši so bili premožni pogani, verjetno iz senatorskega ali vsaj viteškega stanu. Pravo ime mu je bilo Thascius Caecilius Cyprianus; ime Cyprianus je verjetno izpeljano iz kraja porekla ali pa je družinsko ime.

Ciprijan je prejel odlično klasično izobrazbo, ki je bila v tistem času rezervirana za elito. Izobraževal se je v retoriki, pravu, filozofiji in književnosti. Postal je uspešen odvetnik (advocatus) in učitelj retorike – poklica, ki sta v Rimskem cesarstvu prinašala visok družbeni status in znatno premoženje. Sodobniki so ga opisovali kot izjemnega govornika, ki je znal očarati sodne dvorane in javnost.

Do približno 45. leta starosti je živel tipičnim življenjem uspešnega poganskega intelektualca: bogastvo, ugled, družabno življenje, verjetno tudi nekatere moralne kompromise, ki so bili v takratni Kartagini nekaj običajnega. V pismih in spisih pozneje sam opisuje to obdobje kot čas »slepe teme«, greha in praznine.

Okoli leta 246 se je zgodil preobrat, ki je presenetil celo njegove najbližje sodelavce. Po lastnih besedah ga je krst »ponovno rodil« in mu dal občutek popolne osvoboditve. Krstil ga je verjetno duhovnik Cecilij (ali Caecilius), ki je postal njegov duhovni oče in mentor. Po krstu je Ciprijan storil dramatično gesto: razdelil je skoraj vse svoje premoženje revnim in se odpovedal razkošnemu življenju. Ta radikalnost je bila v 3. stoletju nekaj izjemnega – večina bogatih spreobrnjencev je ohranila vsaj del premoženja.

Krst je Ciprijana popolnoma spremenil. V delu Ad Donatum (pismo prijatelju Donatu) opisuje, kako je po krstu začutil, da »je staro življenje umrlo in novo se je rodilo«. Ta tekst velja za enega najzgodnejših osebnih pričevanj o krščanski preobrazbi v latinščini.

Hitra pot do škofovskega položaja (248/249)

Kljub temu da je bil krščan komaj dve leti (po nekaterih virih celo manj kot dve leti), so ga kartaginski verniki leta 248 ali 249 izvolili za škofa Kartagine – metropolitanskega sedeža vse severne Afrike. To je bila izjemna odločitev. Nasprotovali so mu nekateri starejši duhovniki, ki so menili, da novemu spreobrnjencu ne bi smeli zaupati tako visokega položaja. A ljudstvo ga je vztrajno zahtevalo in izvolitev je bila potrjena.

Takoj po posvečenju se je Ciprijan lotil obnove cerkvene discipline, ki je bila v Kartagini precej popustljiva. Uvedel je strožji moralni standard, spodbujal dobrodelnost in osebno asketizem. Njegov slog vodenja je bil energična kombinacija pastoralne skrbi in avtoritativne odločnosti.

Decijeva preganjanja in beg (250–251)

Komaj nekaj mesecev po izvolitvi je cesar Decij (249–251) izdal edikt, ki je zahteval univerzalno žrtvovanje rimskim bogovom. To je bilo prvo sistematično preganjanje kristjanov po vsej državi. Vsak prebivalec je moral pridobiti potrdilo (libellus), da je daroval poganskim bogovom.

Ciprijan se je odločil, da ne bo šel v mučeništvo takoj na začetku, temveč se je umaknil v skrivanje (verjetno nekje v bližnji okolici Kartagine). Ta odločitev je kasneje sprožila hude kritike – nekateri so ga obtoževali strahopetnosti. Vendar je sam trdil, da je beg nujen, da lahko še naprej vodi Cerkev in ohranja enotnost.

Med njegovo odsotnostjo (približno 14 mesecev) je v Kartagini nastal kaos:

• Veliko kristjanov je odpadlo (lapsi) – nekateri so res darovali, drugi so podkupili uradnike za lažna potrdila.
• Skupina »spovednikov« (confessores) – tistih, ki so bili zaprti, a niso odpadli – je začela samovoljno odpuščati odpadnike brez škofovskega soglasja.

Ciprijan je iz skrivanja pisal goreča pisma (del zbirke Epistulae), v katerih je vztrajal, da lahko odpuščanje podeli le škof po javni pokori.

Kuga Ciprijanova (252–254) in pastoralna skrb

Leta 252 je Kartagino in širšo Afriko zajela huda kuga (danes imenovana Ciprijanova kuga po njegovem opisu v delu De mortalitate). Umiralo je na tisoče ljudi dnevno, vključno s kristjani.

Ciprijan je ravnal nasprotno od poganske večine:

• organiziral je sistematično nego bolnikov,
• ukazal kristjanom, naj negujejo tudi pogane in sovražnike,
• osebno delil miloščino in hrano,
• pokopal je mrtve, ki jih nihče ni hotel трpeti.

Ta dejanja so močno povečala ugled krščanstva med pogani in prispevala k hitremu širjenju vere po prenehanju kuge.

V tem obdobju je napisal klasična dela:

• De mortalitate – razmišljanje o smrti in upanju na večno življenje,
• De opere et eleemosynis – hvalnica miloščini kot najvišji obliki ljubezni.

Novacijanov shizma in spor o ponovnem sprejemu odpadnikov

Medtem je v Rimu po mučeništvu papeža Fabijana (250) prišlo do razkola. Protikandidat Korneliju je postal Novacian, ki je zahteval strogo linijo: odpadniki naj ne bi nikoli več prejeli odpuščanja.

Ciprijan je odločno podprl papeža Kornelija in zavzel zmerno, a strogo stališče:

• odpadniki se lahko vrnejo, vendar le po javni pokori in škofovski odobritvi,
• ni dopustno samovoljno odpuščanje s strani spovednikov ali laikov.

Leta 251 je sklical sinodo v Kartagini, ki je potrdila to politiko. To je postala osnova za kasnejšo katoliško prakso.

Spor s papežem Štefanom I. – krst heretikov

Najhujši spor v Ciprijanovem življenju je bil vprašanje veljavnosti krsta, ki so ga podelili heretiki (predvsem novacijanci in montanisti). Ciprijan in večina afriških škofov so vztrajali: krst zunaj Cerkve ni veljaven → osebe, ki so bile krščene v shizmatičnih skupnostih, je treba ponovno krstiti.

Papež Štefan I. (254–257) je zagovarjal nasprotno stališče: krst je veljaven, če je bil opravljen s pravilno formulo in v imenu Trojice – ne glede na to, kdo ga je podelil.

Ta spor je ostal nerešen do njegove smrti in je bil dokončno razrešen šele na sinodi v Arlesu (529) in kasneje.

Valerijanovo preganjanje in mučeništvo (257–258)

Leta 257 je cesar Valerijan izdal nov edikt proti kristjanom: škofje in duhovniki naj darujejo rimskim bogovom ali pa bodo izgnani. Ciprijana so aretirali in ga izgnili v Curubis (danes Kurba, Tunizija). Tam je dve leti živel v relativni svobodi, a pod strogim nadzorom.

Leta 258 je Valerijan izdal še hujši edikt: krščanski voditelji naj bodo usmrčeni. Septembra 258 so Ciprijana pripeljali nazaj v Kartagino. Pred cesarskim namestnikom Aspazijem Paternom je mirno priznal vero: »Jaz sem kristjan in škof. Nimam drugega boga razen edinega pravega Boga.«

Ko so mu prebrali obsodbo na obglavljenje, je rekel: »Hvala Bogu!« Iz rok je dal vojakom 50 zlatnikov (velika vsota), slekel plašč, kleknil in bil obglavljen na istem mestu, kjer je bil nekoč obglavljen Tertulijanov učitelj. Bil je prvi afriški škof-mučenec. Njegovo truplo so kristjani ponoči odnesli in pokopali v zasebni grobnici. Kasneje so nad njim zgradili baziliko (danes ruševine v Kartagini).

Zapuščina

Ciprijan je pustil okoli 80 pisem in 15 pomembnejših traktatov. Najpomembnejša dela:

• De unitate ecclesiae catholicae (O enotnosti katoliške Cerkve) – klasično besedilo o nujnosti enotnosti z rimsko stolico in škofi,
• De lapsis (O odpadnikih),
• Ad Demetrianum (proti poganskemu obtoževanju kristjanov za nesreče cesarstva),
• De dominica oratione (razlaga Očenaša).

Njegov slog je jasen, energičen, poln biblijskih aluzij in pastoralne gorečnosti. Velja za prvega velikega latinskega cerkvenega pisatelja po Tertulijanu.

Cerkveni pomen:

• vzornik pastoralne skrbi v krizi,
• zagovornik škofovske avtoritete,
• mučenec za vero v času velikih preizkušenj.

Goduje 16. septembra (skupaj s papežem Kornelijem). Njegova znamenita misel iz De unitate: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater.« (hoc habet Deum patrem, qui habet Ecclesiam matrem)

Sveti Ciprijan ostaja eden najmočnejših simbolov afriške krščanske identitete, poguma v preganjanju in trdne vere v enotnost Cerkve. Sveti Ciprijan, prosi za nas!