Blagoslov

Sveta mati Terezija

Svetnica, Mati Terezija iz Kalkute, se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skoplju (Severna Makedonija) kot Agnes Ganxhe. Bila je 2. od 3 otrok. Oče je imel trgovino, a je umrl, ko je imela Agnes komaj devet let. Zaradi njegove prezgodnje smrti so bili ostali družinski člani zelo povezani med seboj, živeli so eden za drugega in se trudili drug drugega osrečevati. Živeli so blizu cerkve in njihova družina je bila zelo verna. Agnes je sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu. Pri mami Drani se je učila dobrote do revežev. Kdor se je oglasil pri njih, ni nikoli odšel praznih rok. “Mama nam je govorila: ‘Dobro vedite, da so tudi tisti, ki niso naši sorodniki po krvi, naši bratje že zaradi tega, ker so ubogi.’”

Poklicanost v redovništvo

Agnes je po končani osnovni šoli šla na gimnazijo, nato pa je v živahnem dekletu je vzklil redovniški in misijonski poklic. Na življenje in delovanje Matere Terezije je močno vplival tudi slovenski škof Janez Gnidovec v času svojega škofovskega delovanja v Skopju. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta in odpotovala na Irsko. Vstopila je v red loretskih sester, ki so delovale kot misijonarke v Indiji. Tja je potovala skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč.

Po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo sta imeli prve zaobljube, kjer si je Agnes izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Nato je dekleta iz “boljših” družin poučevala zemljepis in verouk, kasneje je postala ravnateljica šole. Živela je v urejeni hiši, imela je cvetoče vrtove in park, bila je pred zunanjim svetom zavarovana z visokim zidom. Poučevanje ji je prinašalo veliko veselje, vse do 10. septembra 1947. Sestra Terezija se je tisti dan peljala z vlakom na duhovne vaje v Darjeeling in “slišala božji glas”. Ta dan v redu misijonark ljubezni velja kot “dan navdihnjenja, inspiracije”.

“Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako. Ta korak moram storiti v imenu Boga, ki zahteva od mene korenito spremembo življenja. Vsekakor hočem izpolniti njegovo voljo in zbrati okoli sebe duše, pripravljene iskati uboge. Tukaj v Indiji so milijoni ubogih, ki živijo v bednih pogojih, daleč od Boga in od Kristusa. Prosim vas za pomoč, da bi mogla slediti svojemu klicu.” je sestra Terezija zapisala v svoji prošnji, ki je bila poslana v Rim. 

Novo življenje

Čez pol leta je od tam prišlo dovoljenje, da lahko izstopi iz reda loretink in začne novo življenje po božjem klicu. Tako je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Iz urejenega samostana je šla na blatno ulico s petimi rupijami v žepu. Tri mesece je bila na tečaju za bolničarke, da bi se mogla posvetiti službi najbolj ubogim v Kalkuti. 1950 je ustanovila red misijonark ljubezni skupaj z njo je bilo v noviciatu 10 deklet.

Kmalu je v Kalkuti ob hindujskem svetišču odprla Dom za zapuščene in umirajoče. Ko se je številko misijonark večalo, so od muslimanskega sodnika dobile novo “materno hišo”, kjer je še zdaj “glavni stan” reda. Tam je mati Terezija tudi pokopana. 

Mati Terezija je kmalu odprla dom za zapuščene otroke, dom za gobavce in zanje je oskrbela tudi “potujoče ambulante” v kombijih, ki so krožili po mestu.

1960 je Mati Terezija prvič zapustila Indijo in potovala v Rim, kjer je papež Janez XXIII. njen red povzdignil v papeško ustanovo ter mu tako omogočil, da se širi po vsem svetu. Zaživela je kongregacija Bratov misijonark ljubezni, ki jo vodi avstralski jezuit. Mati Terezija je od papeža Pavel VI. v dar dobila luksuzni avto. Prodala ga je na dražbi in zgradila naselje za gobavce ter odprla prvo hišo za uboge v Venezueli. V naslednjih letih pa je (vselej na željo krajevnih škofov) odpirala hiše po raznih deželah Afrike, v Avstraliji in Evropi. Leta 1971 je družba misijonarki ljubezni imela že 50 hiš v Indiji in po svetu.

Nobelova nagrada za mir

Prejela je več nagrad, med drugim tudi Nobelovo nagrado za mir. Ko je prišla 1979 po nagrado je v Oslu izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V govoru je povedala, da je Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani.

»Danes je največji uničevalec miru na svetu krik nedolžnega, nerojenega otroka. Če mati lahko umori svojega lastnega otroka v svojem naročju, kaj potem ustavi tebe in mene, da bi ubila drug drugega?… Če je kakšen otrok, ki ga ne marate ali ga ne morete nahraniti ali vzgajati, dajte tega otroka meni. Nobenega otroka ne bom zavrnila …«

Nobelova nagrada za mir je materi Tereziji prinesla svetovno slavo, kar pripomoglo, da so se njene ustanove naglo množile povsod. Raslo je tudi število misijonark ljubezni. 1987 so njene sestre prišle v Ljubljano, kjer so tudi odprle hišo misijonark ljubezni v župnišču na Ježici. Leta 2006 pa so za brezdomce odprle Zavetišče Božjega usmiljenja. Konec leta 1985 je mati Terezija odprla v New Yorku prvo hišo za bolnike, ki imajo AIDS.

Ob štiridesetletnici (7. oktobra 1990) je štela družba misijonark ljubezni 3.500 sester, razkropljenih po 460 hišah, ki so jih odprle po 95 deželah sveta.

Življenjsko poslanstvo matere Terezije je bilo prepoznati Jezusa v najbolj ubogih, jih ljubiti in jim služiti. “Ubogi so povsod. Ubogi ne potrebujejo našega sočutja, temveč našo pomoč!” je ponavljala Mati Terezija. Malo pred smrtjo se je pošalila: “Ko bom prišla pred svetega Petra, mi bo dejal: ‘Pojdi nazaj na Zemljo, kajti v nebesih ni ubogih!’”

“Ne moremo delati velikih stvari. Delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo.” je le ena od misli Mati Terezije.

Umrla je 5. septembra 1997.  

Goduje 5. septembra. Nima še določenega patronata, prav gotovo pa jo lahko imajo za svojo zavetnico vsi revni, ubogi in bolni.