Blagoslov

Pričevanje Mitja Bulič

V reviji Prenova, jan. 2025, str. 14-17 sem prebrala lepo pričevanje Mitje Buliča, ki me je tako navdušilo, da sem njegov “čudež” pripovedovala vsem mojim domačim. Po zvočnem zapisu ga je napisal Marjan Dvornik.

En del sem si izpisala: ” V moji prejšnji župniji, v Stari Cerkvi pri Kočevju je bilo treba v času nesrečne korone zapreti cerkev. Jaz sem “grešil”, ker sem imel cerkev ves čas odprto, imeli smo vse maše. Prepričan sem, da lahko cerkev zapre samo Bog. Ni države, ne politike, ni škofa, ki bi lahko zaprl cerkev ljudem. In če kdaj, mora biti cerkev odprta v trenutkih krize. Imeli smo vse maše, prišlo je malo ljudi. Ko so maja oznanili, da so maše dovoljene, je bilo zvečer vse polno ljudi. Bil sem navdušen in vesel. V času obhajila sem šel do tabernaklja. V ciboriju so bile tri hostije, v vrsti pa je stalo že trideset ljudi. Kaj sedaj? Imel sem samo dve možnosti: ali zaprem tabernakej in povem, kaj je, ali pa prosim za čudež. Prijel sem ciborij in rekel Jezusu: “Če si ti lahko nahranil pet tisoč ljudi, boš tudi teh petdeset tukaj.” Šel sem – kar bo, pa bo. Začel sem deliti obhajilo. Izpod prstov so mi začele padati hostije. Druga za drugo. Naenkrat je bil ciborij poln. Vse sem obhajal. V ciboriju je ostalo več hostij, kot jih je bilo na začetku. Roke so se mi tresle. Če bi držal v roki Rešnjo kri, bi jo gotovo polil. Komaj sem zaključil mašo.

Tisti trenutek se mi je zazdelo, da sem kot Jezusov učenec. Bil sem kot oni: dokler so videli čudeže in jedli hrano, so bili navdušeni. Potem pa je navdušenje splahnelo. V nedeljo je Jezus rekel: “Bog vam daje živi kruh iz nebes.” Marsikdo reče, da so se čudeži dogajali le v Jezusovem času. NE! Kdor veruje, lahko čudež izprosi tudi danes. Ni važno, kje, niti ni važno, kdo. Če ima vero. Nikoli ne smemo omejevati Svetega Duha.”

Svojo življenjsko zgodbo je Mitja Bulič povedal za portal Aleteia.

Kako se je znašel med romi pa pričuje na youtube kanalu v oddaji Ferre.