Pediatrinja, dr. Emília Vlčková o homeopatiji
Prispevek je preveden iz spletne strani očeta Jamesa Manjackala, indijskega misijonarja, ki zelo rad obišče Kurešček.
Sem pediatrinja. Imam štiri otroke, stare 14, 12, 9 in 6 let. Med letoma 1995 in 2000 sem končala izobraževanje iz homeopatije. Imam certifikat Avstrijske šole za homeopatijo. Nato sem obiskovala predavanja t. i. indijske revolucionarne homeopatije in opravila tudi tečaj BIHOST (metoda biokemično-homeopatske regulacije metabolizma). Ker sem bila v tem obdobju večinoma na porodniškem dopustu, sem s homeopatskimi zdravili zdravila predvsem svoje otroke in otroke svojih prijateljev. Nad tem zdravljenjem sem bila zelo navdušena. Mislila sem, da jim dajem nedolžne kroglice, narejene iz zdravilnih zelišč.
Zdravljenje s homeopatskim pristopom
Moji otroci so se zdravili zaradi okužbe zgornjih dihal. Hčerko, ki je imela bronhitis, sem pozdravila, potem ko antibiotiki niso imeli učinka. Imela sem bradavico, ki je izginila naslednji dan, ko sem uporabila homeopatska zdravila. Včasih homeopatska zdravila, ki sem jih dala prijateljem, niso imela učinka, vendar sem si to razlagala s svojim neznanjem. Kljub temu so kasneje moji otroci začeli imeti različne težave, ki si jih sploh nisem znala razložiti. Težave niso bile fizične, ampak prej psihološke narave.
Kaj je sledilo? Naš duhovnik me je opozoril, da ta način zdravljenja podpira gibanje New Age. Ker pa sem trmasto branila homeopatijo, mi je na koncu rekel, naj raziskujem naprej. In tako sem šla na nadaljnja izobraževanja. Kupila sem celo homeopatske naprave, ki so nam jih priporočili. Po porodniškem dopustu sem se nameravala posvetiti homeopatiji. Vendar pa je bil v meni velik nemir. Nisem vedela, kaj je resnični vir teh zdravil. Prebrala sem vso dostopno literaturo o homeopatiji in spraševala različne ljudi za mnenje. No, nihče mi ni dal zadovoljivega odgovora, kaj ta zdravila vsebujejo.
Dvom in nemir zaradi zdravljenja
Prebrala sem celo stališče Konference slovaških škofov o homeopatiji (objavljeno v Katoliških novicah leta 1996); dojela sem ga kot cerkveno odobritev mojih terapevtskih metod. Kljub temu mi je vest govorila: “Ne zdravi!” Zato sem zavračala zdravljenje drugih ljudi. Zdravila sem le prijatelje in dajala homeopatska zdravila izključno svojim otrokom. Bili so nekakšni moji poskusni zajčki. Na eni strani je v mojem srcu prevladoval nemir, na drugi strani pa so me homeopatska zdravila privlačila in navduševala. Nisem mogla razumeti in vedno sem želela izvedeti resnico in jo iskati. Potem pa se je nekaj zgodilo in korenito sem spremenila mnenje. Za to sta bila dva razloga:
Prijateljica mi je povedala o moškem, zasvojenem z alkoholom, ki so ga nekega zimskega večera našli ležati na tleh. Odpeljali so ga domov in nato zmolili molitev za osvoboditev od demona alkoholizma. Mesec dni kasneje so ugotovili, da je nehal piti in se začel pripravljati na zakramente. Razložila mi je to molitev. Takrat sem jo slišala prvič.
V roke sem dobila knjigo dr. med. Judith Erdélyiove: Alternativna medicina v luči Svetega pisma (MSEJK, Bratislava, 2000). Avtorica je alternativno medicino – kamor je uvrstila tudi homeopatijo – pogosto povezovala z okultizmom. Prevzela me je groza, saj sem pomislila, da bi tudi jaz lahko imela kaj skupnega s tem. Doma sem pokleknila pred križ in molila: “Jezus, vzemi stran ta duh okultizma in magije.” Poleg tega sem prosila za darove Svetega Duha. Ta molitev je prišla iz mojega raztrganega srca. Šele veliko kasneje sem razumela, kako zelo je spremenila usmeritev mojega življenja. Misli, ki so mi šinile v glavo po tej molitvi, so bile res čudovite. Nenadoma mi je začelo postajati jasno. Naprave!
Homeopatske naprave
Na zadnjem izobraževanju sem kupila dve napravi in bila prepričana, da se bom posvetila homeopatiji in ju uporabljala. S pomočjo merilne naprave, ki temelji na EAV metodi, lahko testiramo pacienta in najdemo pravo homeopatsko zdravilo. To naj bi prihranilo veliko časa. Homeopati namreč preživijo veliko časa v iskanju homeopatskega zdravila v Repetitoriju in Materii Medici. Zahvaljujoč takšni napravi se lahko homeopatsko zdravilo izdela iz čiste vode… Za homeopata je dovolj, da ima diagnostična homeopatska zdravila. Nato naprava pacientu priskrbi izdelane homeopatske kapljice, tj. čisto vodo, v katero se prenese “informacija”, ki jo vsebuje homeopatsko zdravilo. Naprava meri tudi energijo na posameznih akupunkturnih točkah.
To napravo so na izobraževanju prodajali trgovski zastopniki iz tujine. Morala sem se hitro odločiti. Kolegi so mi priporočili nakup takšne naprave. Ko sem jo kupila, nisem razmišljala o tem, kako deluje. Potem ko sem zmolila molitev samoeksorcizma, sem spoznala: naprava izdeluje homeopatska zdravila iz čiste vode. To je magija! Šla sem preverit enote, ki jih ta naprava uporablja za merjenje energije na akupunkturnih točkah. Na številčnici ni bilo nobenih enot. Nato sem dojela, da ta naprava daje le dva preprosta odgovora (tako kot nihalo): reče da – ko zasveti med točkama 80 in 90, ali ne – ko naprava zasveti med točkama 50 in 60. Bila sem osupla, ker sem spoznala, da gre za okultno stvar. Praktiki alternativne medicine bi se osmešili, če bi uporabljali nihalo; danes pa je enostavno sestaviti napravo s sodobnim dizajnom – in to je učinkovita rešitev. Moja naprava je bila v garanciji. Želela sem jo takoj vrniti in dobiti nazaj svoj denar – stala je petdeset tisoč slovaških kron (1660 evrov). Poklicala sem prodajne zastopnike in jim rekla, da se je pokvarila. Odgovorili so mi, da na njej ni ničesar, kar bi se lahko pokvarilo…
Druga naprava – žepni rokovnik Psion – izgleda kot večji mobilni telefon. Na njegov zaslon je mogoče napisati ime homeopatskega zdravila in pacienta. S pritiskom na gumb ‘Mode’ homeopat pošlje “informacijo” (tj. homeopatsko zdravilo) neposredno v pacientov organizem. To informacijo je mogoče poslati tudi na daljavo, če homeopat pozna pacientov datum rojstva. Neverjetno! In v to sem verjela!
To napravo sem uporabila nekajkrat. Delovala je. Nisem potrebovala nobenega homeopatskega zdravila. Dovolj je bilo, da sem imela to napravo pri sebi. Na zadnjih izobraževanjih je predavatelj poudaril dejstvo, da v homeopatiji kemične snovi nimajo nobenega učinka, ampak je najpomembnejši prenos informacij. V tistem trenutku se mi je zdelo, da imam prazno glavo – izobraževanja sem obiskovala pet let in do takrat tega še nisem slišala…
Brata, ki je bil inženir elektrotehnike, sem vprašala, kakšne informacije pošilja ta naprava in zakaj deluje. Brat mi je rekel, da lahko v te stvari verjame le naivna oseba. Potem ko si je ogledal napravo, je rekel: “To je samo navaden elektronski rokovnik, narejen leta 1989.” Nisem dojela bistva.
Po molitvi sem razumela: v napravi ni ničesar, pa vendar deluje. To mora biti magija! To mora biti okultna stvar! Kasneje sem se razjezila zaradi zneska denarja, ki sem ga zapravila za obe napravi, in klicala v tujino. Želela sem vrniti napravo in dobiti denar nazaj. Govorila sem s homeopatinjo. Vprašala me je, zakaj jo želim vrniti; zato sem ji povedala, da sem ugotovila, da deluje s pomočjo bele magije in je ne želim več uporabljati. Njen odgovor je bil presenetljivo žalosten: “Kaj pa misliš, da to je?” Bila sem zgrožena. Homeopatinja je vedela, da gre za magijo, na izobraževanju pa tega ni nihče omenil!
Bistvo homeopatije
Kljub temu še vedno nisem dojela bistva homeopatije – zakaj se lahko homeopatija uporablja celo preko okultnih naprav? O teh vidikih še vedno nisem bila prepričana, zato sem začela študirati. Prva knjiga, na katero sem naletela, je bila tista, ki jo je kupil moj mož; šlo je za pastoralno pismo Konference toskanskih škofov: Magija, vedeževanje in vpliv hudiča (Jas 2001): “Conferenza Regionale dei Vescovi della Toscana, A proposito di magia e di demonologia, Nota pastorale, 1994”. V uvodu je bilo razloženo nekaj zelo zanimivega: obstaja nekakšna imitativna magija, prek katere podobne stvari ustvarjajo podobne stvari. V tistem trenutku sem se spomnila prvega načela homeopatije – podobno se zdravi s podobnim – in razumela sem, da načela homeopatije temeljijo na magiji. Moja odločitev glede homeopatije je bila jasna – nič več homeopatije. Niti francoske šole ne. Gre za magijo – belo magijo! Ne gre za zelišča in minerale. Postopoma sem začela opažati stvari, ki jih na izobraževanjih o homeopatiji nisem razumela, in začela sem dojemati bistvo…
Odpovedovanje in zavračanje “duha homeopatije”
Kot sem omenila prej, so moji otroci začeli imeti težave. Moja najstarejša hči (stara je bila devet let, ko je uporabljala homeopatska zdravila) je imela nočne more, ki so jo prebujale in prestrašile. Razmišljala sem o različnih razlogih, a niti pomislila nisem, da bi lahko vzrok tičal v homeopatskih zdravilih. Najhujši trenutek je bil, ko je v sanjah videla hudiča. Hudič je želel, da mu reče da; nato je videla drugega demona, ki ji je hotel odrezati roke in noge. S hčerko sva zmolili molitev za osvoboditev od duha homeopatije. Njene sanje se niso več ponovile, a njen strah pri uspavanju je trajal še dolgo.
Moja druga hči ponoči ni mogla dihati in stanje se je slabšalo. Ni bila prehlajena, ni imela izcedka iz nosu, nobenih alergij. Njeno stanje je bilo grozno – ni mogla dihati. Nenehno je poskušala pihati nos. Postala je jezna. Z nogami je brcala po postelji in prebujala druge sorojence. Nekoč sem si rekla: poskusi moliti! Ko je bila v takšnem stanju, sem nanjo položila roko in zmolila molitev za osvoboditev od duha homeopatije. Na moje veliko presenečenje je zaspala. Tudi v naslednjih nočeh je spala brez težav.
Moj sin (takrat star tri leta) je kazal strašna in nerazumljiva stanja agresivnosti, ko sem mu pred zajtrkom ali kosilom zavrnila sladkarije. Metal je stvari s polic in nato začel metati ven vse stvari iz omare. Vse vzgojne metode so bile zaman. Nekoč sem si rekla: poskusi moliti. Po molitvi se je pomiril in nekaj pojedel. Še danes ima rad sladkarije. A zdaj se lahko odpove bonbonu, če je treba. Včasih se še razjezi, a uboga.
Nad najmlajšo hčerko nisem molila molitve za osvoboditev. Stara je bila šest mesecev, ko sem prenehala uporabljati homeopatska zdravila. Dajala sem ji precej razredčena homeopatska zdravila in pri njej sploh nisem uporabljala glavnih homeopatskih zdravil.
Pojavilo se je še eno vprašanje: kako naprej? Duhovne vaje za notranje ozdravljenje so mi zelo pomagale. Razumela sem stanje, v katerem sem bila. Intenzivno sem brala Sveto pismo. Zažgala sem vse svoje homeopatske knjige – okrepljena s tem svetopisemskim odlomkom: “Mnogi od tistih, ki so se ukvarjali s čaranjem, so prinesli svoje knjige na kup in jih pred vsemi sežgali” (Apd 19,19). Vendar pa nisem vedela, kaj naj naredim z napravami. Potrebovala sem približno sedem mesecev, da sem razumela, da moram uničiti tudi te. Z možem sva jih razstavila in sežgala. In moje srce je napolnil mir…
Življenje ustanovitelja homeopatije
Bistveno je poznati osebnost in osnovno delo doktorja Samuela Hahnemanna, odkritelja načel te metode. Od smrti tega kontroverznega zdravnika ni nihče prinesel pomembnejših sprememb v metode zdravljenja.
vir fotografije: Wikipedija
Christian F. Samuel Hahnemann se je rodil kot sin slikarja porcelana v Meissnu leta 1755. Bil je zelo nadarjen učenec in kmalu mu je bila dana možnost študija na knežji šoli Sankt Afra. Poleg francoščine je študiral tudi angleščino, grščino in latinščino do te mere, da si je kasneje lahko služil kruh s prevajanjem (saj je bil revnejši študent). Pri dvajsetih je začel študirati medicino na univerzi v Leipzigu. Nato je dve leti nadaljeval študij pri slavnem zdravniku von Quarinu na Dunaju. Tu se je seznanil z baronom Samuelom von Brukenthalom, ki ga je najel za hišnega zdravnika in knjižničarja. Prostozidar von Brukenthal ga je popeljal v prostozidarsko ložo, kjer je bil iniciiran v starosti dvaindvajset let. Spoznal je deizem (učenje, ki pravi, da Bog obstaja, da je on prvotni vzrok sveta, vendar se ne vpleta v nadaljnji razvoj sveta – svet se razvija po lastnih zakonih – opomba urednika). Študij je zaključil z disertacijo, v kateri je prvič omenil utemeljitelja t. i. animalnega magnetizma, Antona Mesmerja, takrat zelo znano osebnost.
Po končanem študiju se je Hahnemann kot zdravnik naselil v Hettstedtu, kasneje v Dessauu, kjer se je poročil s Henrietto Kuchler, hčerko lokalnega farmacevta. Zaradi neuspehov v zdravniškem poklicu se je vse bolj odvračal od medicine. Kljub temu pa je bila njegova prevajalska dejavnost vneta. Pri prevajanju del iz Materie Medice angleškega znanstvenika Cullena je Hahnemann kritiziral Cullenovo razumevanje zdravilnih učinkov kininove skorje.
Na homeopatijo je naletel skozi lastne poskuse. Od takrat naprej je neumorno delal na raziskovalnih nalogah, da bi definiral rezultate novega zdravilnega načela. Leta 1796 je objavil znano razpravo “Novo načelo za odkrivanje zdravilne moči snovi zdravil” in tu prvič omenil homeopatsko načelo similia similibus curentur (podobno se zdravi s podobnim).
Takoj zatem je prišlo do spora z učenjaki šolske medicine, ki so to metodo zdravljenja zelo kategorično zavračali. Kljub močnemu odporu je Hahnemann dosegel višji doktorat na univerzi v Leipzigu, kjer je od leta 1811 poučeval predmet homeopatija. Hkrati je bil splošni zdravnik in po pričevanju njegovih privržencev mu je nekatere ljudi uspelo pozdraviti na izjemen način. V svojem delu Organon zdravilne umetnosti, objavljenem leta 1810, je opisal izvor in način učinkovanja svojega načela zdravljenja. Ta razprava še danes velja za temeljno delo homeopatije.
V Leipzigu se je Hahnemann zapletel v spor s farmacevti zaradi samostojnega dajanja homeopatskih zdravil svojim pacientom. Prepovedali so mu, da bi sam izdeloval svoja zdravila. Zato je odšel v Köthen, kjer je pod vojvodovo zaščito lahko izvajal svoje dejavnosti alternativne medicine. Tu je preživel mirno obdobje življenja, ki ga je posvetil razvoju homeopatije. Članki v biltenu Nemškega cesarstva so močno pripomogli k širjenju homeopatije. Urednik tega biltena je bil Rat Becker, prav tako prostozidar.
Kljub visoki starosti je Hahnemann izpopolnjeval svojo umetnost zdravljenja. Tudi drugo načelo homeopatije je razširil onkraj meje merljivosti – tj. načelo dinamizacije ali potenciranja. V tistem času je ljudem priporočal, naj zdravil ne jemljejo, temveč “jih le povohajo”. Kot osemdesetletni vdovec se je poročil z mlado, petintridesetletno francosko slikarko Melanie d’Hervilly in se preselil v Pariz. Tukaj sta ustanovila homeopatsko ambulanto. Umrl je 2. julija 1843.
V knjigi Organon zdravilne umetnosti postavi temelje homeopatiji
Leta 1810 je Hahnemann v Leipzigu objavil Organon racionalne terapevtike. Kasneje je bil preveden pod naslovom Organon zdravilne umetnosti. V tej knjigi je postavil temelje filozofije in metodologije homeopatskega zdravljenja. V predgovoru šeste ponatisa je kritiziral takratno alopatsko medicino in predstavil novo umetnost zdravljenja – homeopatijo – torej metodo, ki jo je odkril. Opredelil jo je kot metodo zdravljenja, ki se popolnoma razlikuje od alopatskih metod. Trdil je, da bolezni povzroča le motnja duhovne moči, ki oživlja človeško telo. Z uporabo prave homeopatije lahko povzročite duhovno – dinamično spremembo in ponovno uglasite pacientovo stanje. Pacientom je dajal majhne odmerke teh zdravil. Trdil je, da je stara šola, klasična medicina, nasprotje homeopatije, tako kot je noč nasprotje dneva.
Hahnemann je kritiziral klasično alopatsko medicino, ker poskuša iskati vzroke bolezni in nato ta vzrok odstraniti. Vendar pa je trdil, da ima večina bolezni duhovni izvor; zato njihov vzrok s človeškimi čuti ne more biti znan. Vztrajal je, da vzroki bolezni niso materialne narave. Menil je celo, da opažanja anatomov, patoloških anatomov in fiziologov delujejo zgolj prek domišljije. Večkrat je vztrajal, da vzroki bolezni niso materialne narave. Ni verjel v materialni prenos okužbe, na primer v rano ali na kožo. Mislil je, da materialni pogledi na izvor in bistvo bolezni niso pravilni. Verjel je, da bolezni človeškega organizma povzroča in vzdržuje le duhovna dinamična moč. Hahnemann se sklicuje na modrega in dobrega Stvarnika, ki mu je dal najti umetnost zdravljenja – homeopatijo. Morda se zdi krščanski vernik. Toda kakšni teološki viri stojijo za vsem tem?
Če je Hahnemann izpovedoval krščanstvo, bi morda iskali utemeljitev njegovih duhovnih teorij v Božji besedi, v Svetem pismu. Vendar pa je resnica nasprotna. Hahnemann je zavrnil osnove evangelija, vključno z Jezusom Kristusom. V svojem pismu učencu Stapfu (Brief an Stapf, Köthen 1830) je napisal: “Dejstvo, da danes beremo Konfucija, smatram za pomemben znak našega časa. Kmalu ga bom objel v kraljestvu srečnih duš. Objel bom dobrotnika človeštva, ki nas je vodil po pravi poti k modrosti in Bogu, šest in pol stoletij pred tistim Sanjačem.”
Glede na Hahnemannove bolne izjave je bil sanjač Jezus iz Nazareta, ki Hahnemanna domnevno ni vodil po pravi poti k modrosti, ampak se je želel skupaj z mitotvorci in grešniki boriti na težavni poti v Božje kraljestvo na zemlji. Ta mož bolečin, ki govori tatiču na križu, je za Hahnemanna nesprejemljiv (!).
Tragično in neodtujljivo dejstvo je zelo očitno: Hahnemann je svoje znanje gradil na naravni veri, ki je bila takrat zelo razširjena. Od mladosti do smrti je bil zvesti podpornik že omenjenega deizma. Njegovo obsežno delo (razprave in rokopisi) in tudi njegovo zgodnje članstvo v prostozidarski loži razkrivajo njegov resnični duhovni odnos.
Kakšno je današnje mnenje o Organonu? Celo dandanes se homeopatija izvaja na podlagi istih načel kot v Hahnemannovih časih. Privrženci te metode menijo, da njegova stališča še vedno držijo. Kljub temu pa se skoraj vsi izogibajo Hahnemannovim metafizičnim besedam in pozabljajo na dejstvo, da je brez duhovnih idej njenega ustanovitelja delovanje homeopatije nerazumljivo. Zatirajo prvotne, duhovno utemeljene razlage in jih nadomeščajo z novimi “znanstvenimi” izrazi. Do zdaj, skoraj dvesto let kasneje, ni bil predstavljen noben naravoslovni znanstveni dokaz, ki bi temeljil na rezultatih raziskav in bi pojasnil osnovna načela homeopatije.
Klinična preskušanja in registracija homeopatskih zdravil
Nobenemu od dobro zasnovanih kliničnih preskušanj ni uspelo zanesljivo dokazati učinkovitosti homeopatskih zdravil. V prestižni medicinski reviji Lancet (zv. 344 – 1994) dr. Reily, homeopat, predstavlja študijo o učinkovitosti homeopatskih zdravil pri zdravljenju alergijskega katarja. Trdi, da so homeopatska zdravila učinkovitejša od placeba. Vendar pa že naslednja številka te revije (zv. 345 – 1995) poroča o članku, ki navaja, da to preskušanje vsebuje pomembne napake, ki bi lahko popolnoma napačno prikazale njegove rezultate.
Leta 2002 je British Medical Journal (zv. 324) objavil dvojno slepo, randomizirano, kontrolirano klinično preskušanje Lewitha in sodelavcev: Uporaba ultramolekularnih potenc alergena za zdravljenje astmatikov, alergičnih na pršico hišnega prahu. V tem preskušanju je sodelovalo dvesto dvainštirideset astmatikov s pozitivno reakcijo na pršico hišnega prahu. Kljub temu niso ugotovili nobenih razlik v rezultatih med skupino, ki je prejemala placebo, in tisto, ki je uporabljala homeopatska zdravila.
Leta 2003 je revija British Journal of Clinical Pharmacology objavila študijo Briena, Lewitha in Bryanta z naslovom: Ultramolekularna homeopatija nima opaznih kliničnih učinkov. Gre za randomizirano, dvojno slepo, s placebom nadzorovano preskušanje Belladonne 30C. Cilj preskušanja je bil ugotoviti, ali se ultramolekularna razredčitev Belladonne 30C razlikuje od učinkov placeba. Vendar pa rezultati niso potrdili nobenih pomembnih razlik med obema preučevanima skupinama. Med tem preskušanjem je bilo zabeleženih 37 neželenih učinkov, od katerih sta bila dva resna – hud bolečina v ušesu, ki jo lahko povežemo z uporabo homeopatskega zdravila Belladonna.
Želela bi opozoriti, da so zgoraj omenjena preskušanja objavljena v tujih revijah, ki zdravnikom v njihovi vsakdanji praksi niso zlahka dostopne. V slovaških medicinskih revijah nisem našla nobenega kliničnega preskušanja. V Lüllmannovi Farmakologiji in toksikologiji (Grada 2002) lahko preberemo:
“Skupina strokovnjakov Evropske komisije je leta 1996 odločila, da morajo biti homeopatska zdravila podvržena enakim pogojem preskušanja kot zdravila znanstvene medicine in da morata biti njihova učinkovitost ter varnost dokazani pod enakimi pogoji (kontrolirane klinične študije). Kljub temu pa po trenutnem pristopu naših oblasti ‘uspehe’ nekaterih metod obrobnega pomena (kamor spada tudi homeopatija) lahko presojajo samo uslužbenci, ki to metodo izvajajo. To je protiargument, ki nasprotuje vsaki kritični znanstveni metodi.”
Posledično homeopatska zdravila (ki domnevno veljajo za zdravila) nimajo svojega temeljnega atributa, tj. dokazane učinkovitosti. V državah EU so homeopatska zdravila registrirana tudi brez take učinkovitosti. Nasprotno pa v tistih državah, kjer bi morala med postopkom registracije dokazati svojo učinkovitost (npr. na Norveškem), ni registrirano nobeno homeopatsko zdravilo. Na Slovaškem so bila homeopatska zdravila registrirana pri Raziskovalnem inštitutu za preskušanje zdravil med letoma 1991 in 1993, in jih običajno lahko dobite v lekarnah. Njihovo učinkovitost je presojal homeopat…
Stališča strokovnih zdravniških združenj
Stalni zdravniški odbor Evropske skupnosti (ki združuje zdravniške organizacije držav EU) homeopatijo uvršča med metode, katerih načela niso znanstveno utemeljena. V Belgirateju leta 1992 so imeli vodje evropskih farmakoloških združenj negativna stališča do homeopatije. Na podlagi analize homeopatskih načel in kliničnih študij mnoga strokovna zdravniška združenja zavračajo homeopatijo kot neracionalno in amatersko metodo. Slovaško homeopatsko društvo ne spada med strokovna zdravniška združenja. Homeopatija se na Slovaškem lahko izvaja le kot “zdravilska praksa”.
Ko sem se udeleževala izobraževanj o homeopatiji, od mene niso zahtevali diplome iz medicine. Homeopatija ni medicinsko študijsko področje in se o njej na univerzi ne razpravlja javno. To zdravljenje ni zdravljenje lege artis (v skladu z medicinskimi znanstvenimi priporočili). Če zdravniki zanemarijo znanstveno priporočena zdravljenja in predpišejo homeopatsko, so lahko zaradi tega toženi. Slovaško homeopatsko društvo uradno sprejema zdravnike in farmacevte, a le zato, ker se želi uveljaviti v medicinski dejavnosti. A do sedaj tega cilja niso dosegli (zaradi svoje neznanstvene metode).
Ta prispevek sem podala, ker sem želela opozoriti na duhovno-okultno bistvo homeopatije. Mnogi zdravniki o tem nimajo niti najmanjšega pojma. Na izobraževanjih predavatelji uporabljajo številne psevdoznanstvene formulacije: življenjska energija, informacija in tako naprej. Zdravniki, ki temeljito preučujejo homeopatijo in začnejo izvajati EAV metodo, kitajsko medicino ipd., se lahko ujamejo v zanke okultizma. Njihovi pogledi se začnejo postopoma spreminjati; in ni se preveč enostavno osvoboditi iz tega…
povzeto po: Dr. Emília Vlčková (pričevalka na slavilnem večeru)
Kakšen je Filozofski odnos do homeopatije sorodnega ezoterizma: ali se ga katoličani res zavedajo?
avtor: dr. Salvatore Chirumbolo Oddelek za medicino, Univerza v Veroni (prevedeno iz strani Jamesa Manjackala)
Hahnemann, prostozidarstvo in Comunione e Liberazione (Občestvo in osvoboditev): veliko protislovje.
1. Kako so ezoterizem in simboli brez trdnih dokazov negacionistični pristop k resničnosti
Začel bi z lastnim razmišljanjem: spraševal sem se, ali nekatere znanstvene revije, kot je Journal of Medicine and the Person (Springer-Verlag), in zlasti združenje Medicina & Persona, ki ga sestavljajo ugledni in cenjeni zdravniki ter zdravstveni delavci, od katerih mnogi verujejo v Jezusa Kristusa in pripadajo katoliški veri znotraj zapuščine gibanja Comunione e Liberazione, nikoli niso bile obveščene o zgodovinskih dokazih, da se je kristjan (sic!) Friedrich Samuel Hahnemann (Meissen, 10. april 1755 – Pariz, 2. julij 1843) najverjetneje v letih 1779–1781 pridružil prostozidarstvu, medtem ko je papež Klemen XII. leta 1738 izdal svojo slavno bulo proti masonstvu In eminenti Apostolatus Specula, s katero je katoličanom od takrat naprej prepovedal včlanitev v prostozidarske lože.
Obstaja protislovje med tem, kar se je Hahnemann naučil med svojim članstvom v prostozidarski bratovščini, in katoličani, ki so zvesti papežu, a v svojih ambulantah prakticirajo homeopatijo. Seveda Hahnemannovega življenja ne moremo kar tako zamenjevati s homeopatijo kot takšno, a kljub temu je homeopatija močno povezana z njegovim obstojem, izbirami in mislimi. Okoli leta 1778 so Hahnemanna predstavili baronu von Brukenthalu, guvernerju Transilvanije (današnja Romunija in Madžarska). Zanj je delal kot zdravnik oz. družinski zdravnik, imel pa je tudi dodatno nalogo urejanja baronove velike in dragocene zbirke knjig ter starih kovancev. Imel je tudi priložnost, da se je naučil nekaterih madžarskih, romunskih in slovanskih jezikov tistega območja. Baron je Hahnemanna vpeljal v prostozidarsko ložo v Hermannstadtu (Sibiu), kjer je bil sprejet kot član bratovščine, kateri je ostal zvest tudi v poznejšem življenju. Masoni so preučevali ezoterične doktrine, ki so temeljile na starodavnih misterijih Egipta in Grčije, ter nadaljevali tradicijo iniciacije, meditacije in molitve. V prostozidarskem templju je Hahnemann razvil svoje globoke poglede na življenje kot duhovni proces preobrazbe, kar mu je pomagalo spregledati skozi slepi materializem in ateizem, ki sta prevladovala na področjih znanosti na začetku znanstvene revolucije.
Nedavno je revija Journal of Medicine and the Person (Springer-Verlag) izdala monografsko številko o homeopatiji z izjemnimi prispevki nekaterih italijanskih strokovnjakov s tega področja [1]. Medtem ko se vsak navaden človek strinja, da je homeopatija kulturna tema v medicini kot mnoge druge, bi se katoličanom morala gnusiti vsakršna ezoterična praksa v konceptualnem okviru prostozidarstva, kot so jo obsodili sam papež in Katoliška cerkev. Masoni so bili ena izmed skupin znotraj deističnega gibanja (tj. en resnični in univerzalni Bog), ki je bilo zelo aktivno pri uvajanju sprememb ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja. Ameriško revolucijo je na primer navdihnila notranja skupina masonov, zbrana okoli Benjamina Franklina (1706–1790). Kot veliko ljudi danes ve, je bil to verjetno razlog, zakaj je na ameriškem dolarju vrhnji kamen velike piramide z očesom modrosti in besedami “In God We Trust” (V Boga zaupamo). Očitno gre tu za enega izmed priljubljenih mitov in namigovanj glede ameriških dolarjev. V Evropi so se ti svobodni misleci, ki so želeli ohraniti te klasične linije, skrivaj sestajali ter razpravljali o filozofiji in človekovih pravicah. Ezoterika v evropski filozofiji je bila na primer morda možen vzrok za nastanek Mozartove mojstrovine “Čarobna piščal” (30. september 1791) v tistem času, ki je bila polna okultnih simbolov in naukov. Mozart je to delo napisal, da bi vodil uspešno kampanjo za vstop žensk v prostozidarski tempelj. Tako Emanuel Schikaneder, avtor libreta Čarobne piščali, kot Mozart sta bila masona in brata v loži, tako kot Ignaz Alberti, graver in tiskar prvega libreta te opere. Poleg tega je na opero vplivala tudi razsvetljenska filozofija in jo je mogoče obravnavati kot alegorijo, ki zagovarja razsvetljeni absolutizem. Homeopatija je torej nastala v zgodovinskem obdobju, ki so ga zaznamovali deistična gibanja, egiptovski ezoterizem, prostozidarske lože in razsvetljenstvo, nad tistimi mračnimi stranmi, ki prikazujejo teror francoske revolucije. Ali se katoličani tega zavedajo?
Katoličani bi morali svoje zaupanje v medicino polagati na trdni doslednosti v resničnih predmetih; realnost je dejanski izraz Boga, saj ima Jezus Kristus poleg svojega svetega Božanstva (Duha) tudi fizično, človeško telo. Zato je medicina v veliki meri opredeljena s tesnim odnosom z resničnimi dejstvi in konkretnostjo, z resničnimi, surovimi telesi – s tem mislim na praktično izkušnjo, nikoli na sanje ali sofizme. Ali ezoterizem. Izvor homeopatije je še posebej sumljiv, ker je njeno filozofsko ozadje protikrščansko in protikatoliško, saj izhaja iz prostozidarskega deističnega konteksta. Zanimivo je, da je še vedno veliko prepričanih katoliških raziskovalcev, ki nikoli ne izpostavijo nenavadnega odnosa med prostozidarstvom in homeopatijo, nato pa zapadejo v protislovno in nerodno situacijo, kadarkoli govorijo ali pišejo. Katoličani jih celo vabijo, naj predavajo o medicini in njenem odnosu do bolečine, trpljenja, skrivnosti življenja in seveda homeopatije. Vendar je bila papeška prepoved prostozidarstva neizpodbitna. Samo 13 let po prepovedi Klemna XII., leta 1751, je nova papeška bula papeža Benedikta XIV. Providas Romanorum katoličanom prepovedala včlanitev v prostozidarstvo pod grožnjo izobčenja. Rimskokatoliška cerkev je v naslednjih desetletjih nadaljevala s številnimi drugimi bulami in okrožnicami proti prostozidarstvu, na primer Pij VII. leta 1821 (Ecclesiam a Jesu Christo), prepoved Pija VIII. (op. prev.: v izvirniku napačno Pij XVII.) leta 1829 (Traditi Humiliati), Gregor XVI. leta 1832 (Mirari Vos), šest prepovedi Pija IX. v letih 1845, 1849, 1864, 1865, 1869, 1873, osem prepovedi papeža Leona XIII. (v izvirniku napačno XVIII.), med katerimi je najpomembnejša Humanum Genus leta 1884, pa vse do novejših let, z zadnjo izjavo proti prostozidarstvu kardinala Josepha Ratzingerja med papeževanjem Janeza Pavla II. leta 1983: katoličani, ki se pridružijo masonstvu, so takoj izobčeni. Očitno si prostozidarstvo in homeopatija ne delita ničesar, razen ezoteričnih načel in razsvetljenske filozofije, ki se je razširila v drugi polovici 18. stoletja. Vendar, če je bil Hahnemann prostozidar ob koncu XVIII. stoletja, mnogo let po buli papeža Klemna XII. proti prostozidarstvu, se katoličani ne bi smeli ukvarjati s to nenavadno prakso. Zakaj pa bi se kljub temu morali? Zanimivo je, da se homeopatija giblje kot posebna, neodvisna Cerkev z adepti in privrženci, ljudmi, ki trdijo resnico, varnost in pravičnost in niso sposobni dokazati, zakaj bi kdor koli moral zaupati njihovim prepričanjem; združba laičnih, spiritualističnih duhovnikov, škofov, svetnikov, mučenikov in nenazadnje ljudi, rešenih z nepojasnjenimi čudeži. Zakaj bi njihova prepričanja morala izpolniti naša pričakovanja po resnici, veliki, univerzalni, popolni in edinstveni resnici, ali drugače, če ta resnica nikoli ne pripada znanosti in se nanaša izključno na človeško usodo ter njegov osebni obstoj, ostaja največja, begajoča uganka v možganih homeopatov. Simboli in filozofske interpretacije naravnega sveta so zaščitni znak ezoteričnega načela, ki se skriva pod homeopatijo.
Načelo podobnosti (Similia)
Obstaja okorno sorodstvo med “teorijo podobnosti” Theophrastusa von Hohenheima, splošno znanega pod imenom Paracelsus (1493–1541), in similia similibus curantur, za katero je znano, da je povezana s filozofijo medicine C. F. S. Hahnemanna. Paracelsusov oče, Eberhard Paumgartner, lavantski škof, je najmlajšega Paracelsusa posvetil v alkimijo s pomočjo dragocenih učiteljev, kot je bil Johannes Trithemius (1462–1516), opat v Sponheimu, in zahvaljujoč podaljšanemu bivanju v laboratorijih Sigmunda Fuggerja v Schwazu, ki ga je seznanil z metalurgijo. Potem še en duhovnik v zgodovinskem ozadju homeopatije: skriti simbol? Načelo podobnosti je kup prepričanj, nič drugega kot to. Nikoli ni bilo znanstveno dokazano. Načelo podobnosti je podedovano od prostozidarstva. Rad bi pojasnil, da v tem komentarju ni ničesar proti prostozidarstvu, čeprav sem katoličan. Rad bi le poudaril intelektualno protislovje med papeškimi prepovedmi in katoličani, ki še vedno zaupajo praksi, ki jo je ustanovil prostozidar in še vedno vsebuje ezoterična načela. Vsako načelo znotraj homeopatije je omadeževano s staroegipčansko medicino. Načelo podobnosti, na primer, ki naj bi trdilo, da zdravi bolezni s stvarmi, ki so podobne istim simptomom ali patološkim znakom ali imajo simbolična razmerja z boleznijo, sega nazaj do Aristotela (385 pr. n. št. – 322 pr. n. št.), nato do Ibn Sine (Avicenne, 985 n. št. – 1037 n. št.), nato Paracelsusa in je v vsakem primeru jasna dediščina egiptovske magične interpretacije bolezni in njenega zdravljenja. Pri Paracelsusu je to načelo podano kot: Podobno se mora zdraviti z njemu podobnim in ne s svojimi nasprotji, kot vročina z vročino. Mraz z mrazom, zbadanje z zbadanjem; kajti ena vročina privlači drugo k sebi, en mraz drugega, kot magnet počne z železom. Zato lahko bodeča zelišča odstranijo bolezni, katerih značilnost so zbadajoče bolečine; in strupeni minerali lahko pozdravijo in uničijo simptome zastrupitve, ko se uporabijo proti njim. In čeprav se včasih prehlad lahko odstrani in zatre, še vedno pravim kot filozof in nekdo, ki je izkušen v poteh narave, da se mora podobnemu prilegati podobno, s čimer bo korenito in temeljito odstranjeno, če sem pravi zdravnik in razumem medicino. Tisti, ki temu ne posveča pozornosti, ni pravi zdravnik in se ne more hvaliti s svojim znanjem medicine, ker ne more razlikovati med hladnim in toplim, med suhim in vlažnim, kajti znanje in izkušnje, skupaj s temeljnim opazovanjem narave, predstavljajo popolnega zdravnika… Zanimivo je, da je imel Paracelsus zelo slabe odnose z alkimisti in lekarnarji, a je dosegel velik uspeh kot zdravnik, kar je značilnost, ki bi Paracelsusa lahko povezala s Hahnemannom ali drugimi dolgočasnimi, danes živečimi homeopati, ki sovražijo farmakologijo in se hvalijo, da so uspešni in odlični zdravniki ter praktiki. Brez trdne podlage, na kateri bi “medicinske umetnosti” lahko poskušale svoj pristop k raziskovanju naravnih dogodkov, praksam, ki izhajajo iz ezoterike, preostane le aroganca do neizpodbitnega zaključka: “ampak, deluje”!!! Načelo podobnosti je filozofska posledica iskanja arkana v spojinah naravnega izvora: vsak alkimist potrebuje izkušnje, da prepozna esence kot takšne in jih uporabi v pravem trenutku, saj je bil njegov cilj odkriti specifično zdravilo (arcanum) za vsako bolezen. Znotraj arkanov (rad bi predlagal, da se arkani uporabljajo pri igranju tarot kart…) številni simboli, miti in magični predsodki vplivajo na surovo, golo resničnost stvari in dogodkov. Zanimivo je, da iskanje arkana prikliče v spomin begajoče načelo, na katerem temelji Cullenova Materia Medica, ki jo je nato okoli leta 1814 revidiral C. F. S. Hahnemann. V odsotnosti eksperimentalne medicine je vsesplošna vera v magijo in animizem ali pogansko veroizpoved morda privedla do načela zdravljenja, ki je temeljilo na verjetno močnih placebo učinkih; tj. zaznana kakovost zdravila je morda prispevala k njegovi domnevni učinkovitosti. Magična filozofija se sreča pri izbiri zdravil ali sestavin za zdravljenje ljudi. Te sestavine so bile včasih izbrane očitno zato, ker so bile pridobljene iz snovi, rastline ali živali, ki je imela lastnosti, ki so na nek način ustrezale simptomom pacienta. To misel sta Paracelsus in Hahnemann podedovala iz egiptovskega ezoterizma. To je znano kot načelo similia similibus (“podobno s podobnim”) in ga najdemo skozi zgodovino medicine vse do sodobne homeopatske prakse. Egipčani so uporabljali nojeva jajca za zdravljenje zlomljene lobanje, amulet s podobo ježa pa se je morda uporabljal proti plešavosti. Pravzaprav so bili amuleti zelo priljubljeni. Egiptovski Edwinov papirus je verjetno najstarejši dokument o diagnozi in zdravljenju v medicini skupaj z drugimi pomembnimi dokazi, kot so Ebersov papirus (1550 pr. n. št.), papirus Edwina Smitha (1550 pr. n. št.), Londonski medicinski papirus (1629 pr. n. št.), Hearstov papirus (1450 pr. n. št.) in Berlinski papirus (1200 pr. n. št.), ki vsebujejo reference na načelo podobnosti, predvsem preko amuletov. Ne glede na druge nesredozemske civilizacije v antiki, kot je kitajska, so bili Egipčani najboljši in najstarejši zdravniki v človeški civilizaciji, ki so svoje visoko medicinsko strokovno znanje prenesli celo Grkom in od tod Rimljanom ter nato Evropejcem. Pogosteje je bila prepričljiva “sila” okoli verovanja, da lahko amuleti pozdravijo paciente, tista, ki je ljudem povrnila zdravje – nekakšen učinek placeba. Upravičeno lahko trdimo, da so številni ezoterični simboli od davnih časov vstopili v osnovno interpretacijo medicine. Koncept podobnosti (similia) torej sega k Egipčanom, saj so bolezni reševali z amuleti, ki so vsebovali podobe ali simbole, ki so identificirali samo bolezen ali z njo povezan verjeten vzrok [2]. Pravzaprav so homoeopatični amuleti običajno upodabljali živa bitja (resnične ali mitske živali) ali celo njihove dele, od katerih je pacient, kot nosilec, upal, da bo prejel zaželene lastnosti živali na načelih similia similibus [2]. Vendar pa so bili ljudje, ki so živeli v starem Egiptu, tudi zelo izkušeni zdravniki. Egipčani so pogosto obolevali za paraziti in črevesnimi glistami; celo Napoleon je med svojo kampanjo v Egiptu v letih 1798–1801 verjetno zbolel za shistosomiazo (bilharzijo). Številne terapije, ki so jih Egipčani uporabljali za zdravljenje bolezni, ki so posledica okužb s Schistosoma haematobium, Dracunculus medinensis, Onchocerca volvulus (filarijaza), glistami rodu Strongyloides, navadnimi podančicami (Ascaris lumbricoides), trakuljami itd., so povezane z zdravili, ki jih še vedno vsebuje Materia Medica, kot je malahit, ki je mineral bakrovega karbonatnega hidroksida, in zanimivo, homeopatska Materia Medica predlaga Calcarea carbonica ali Cuprum oxidatum nigrum za črevesne parazite [3-5]. Zelo verjetno je, da je egiptovska medicina vplivala na medicino, ki se je rodila s Hipokratom, Galenom in srednjeveško alkimijo ter na ezoterizem v bratskih ložah po letu 1717.
V nasprotju z najnovejšimi raziskavami o egiptovski civilizaciji, ki so osvetlile zelo sodoben, svoboden in spreten narod namesto mračne, ezoterične in temne populacije, so bila kulturna dediščina čudovite dobe faraonov omadeževana z napačnimi razlagami njihovih simbolov, verjetno zaradi težav pri prevajanju, kar je Egipčane postavilo v mit in ne v žaromete zgodovine. Medtem ko so bili Egipčani in posledično Grki in Rimljani izjemno praktični v medicinskih umetnostih, je simbolični prevod Egipta, ki se je zgodil v 18. stoletju in zaradi katerega so v prostozidarsko filozofsko zakladnico vstopile številne skrivnostne kode, izključil medicino iz surovih teles, da bi jo povezal z duhovi, torej iz fizične (materialne) narave (materije) v nematerialno vitalno silo. To je še vedno tista nerodna dediščina tistih časov, verjetno prevedena v druge jezike: kvantna mehanika, kaotični pojavi, antropozofija, subtilne energije, histereza, digitalna biologija itd. Medicina v drugi polovici osemnajstega stoletja je bila brutalna in materialistična: nastal je nov red, sposoben zdraviti celega človeka (telo in duha), a…..brez nog na trdnih tleh… Pravzaprav je medicina še vedno surova, konkretna, ročno izdelana in vendar empirična praksa, čeprav se napaja z znanstvenimi dokazi, ki temeljijo na eksperimentalni kemiji, fiziki in biologiji. Medicina (govorim o ortodoksni, uradni medicini) je pretesno povezana z materialnim telesom in zelo malo z dušami ali duhovnimi komponentami; temelji na Vierchowih, Kochovih in Pasteurjevih načelih ter postulatih in je resnično popolnoma “materialna” in “pragmatična”, kot so bili na svoj način celo Egipčani, mi pa smo to dragoceno dediščino pozabili. Zdaj pa tole: tudi katoličani so grobo gledano zelo materialni ljudje. Verjamejo v sveto učlovečenje Boga, tj. da je otipljiva, izkustvena in objektivna resničnost neposreden znak Boga in da je celo Bog postal človek. To je ključen pogled, zaradi katerega bi medicina morala biti visoko materialna in ne ezoterična. V določenih pogledih so katoličani bolj sorodni Egipčanom kot pa homeopatom, ki so podedovali deističen in nematerialen pogled na fizični svet zaradi vpliva prostozidarskega prevoda egiptovskih arkanov. Egipčani so imeli tako radi konkretno, resnično človeško življenje, da so smrt obravnavali z izjemno pozitivnim, upanja polnim načinom, kar se v človeški zgodovini pred kristjani ni zgodilo. Zato so bili zelo živi in pozitivni ljudje in od tod je bila tudi njihova medicina posebej obetavna in konkretna. Ezoterizem je nastal iz evropske napačne interpretacije egiptovske civilizacije zaradi težav pri prevajanju njenega jezika in simbolov. Antropološka posledica tega odnosa je bil pojav strokovnjakov, ki so popolnoma zavračali groba, surova tla “preveritvenega pristopa”, ki ga znanost zahteva za potrditev katere koli hipoteze; tj. ali so dejstva posledično odvisna od drugega dobro dokazljivega dejstva skozi resnične, konkretne predmete poleg logike, zaradi katerih je dejstva in dogodke mogoče popolnoma izkusiti in jih lahko kdor koli razloži. Širjenje dejanskih izkušenj po zračnem nebu, polnem domišljijskih, begajočih simbolov, mitov, alegorij in idealnih razmerij, uničuje kakršnokoli na tleh utemeljeno povezavo z naravnimi vzroki in ovira možnost pametne razlage opaženega učinka ter pušča odprt prostor za prihajajoče nenavadne teorije, kar privede do obupnega zaključka: – Kakorkoli že, preprosto deluje! – Ezoterizem in spiritualizem sta uvodna pot v t. i. “zanikanje resničnosti”. Z nekaterih vidikov je homeopatija resnično sodobna medicina, saj najbolj razširjen antropološki odnos trenutnega načina razmišljanja nagiba k temu, da zaupa tistemu nizu naravne resničnosti, kjer se posameznikovo lastno zaznavanje fizičnega sveta, celo najbolj absurdno, takoj spremeni v objektivno in vredno upoštevanja za revizijo same resničnosti. Kdor koli, ki izraža svoje specifično, lastno mnenje, dobi oceno, ki je enako visoka kot katerakoli druga ocena, povezana s katerimkoli drugim mnenjem. To pomeni, da je vsako mnenje enako veljavno in enako strateško pomembno, da se ga upošteva. Očitno je to absurd. Izhod je izgradnja konceptualnega okvira, kjer lahko kakršnokoli naše mnenje spremeni resničnost v skoraj “objektivnem in praktičnem”, občutljivem, konkretnem in celo surovem kontekstu izkušenj. V tej perspektivi ima holizem verjetno vlogo. Potrebo po “globalnem” ali holističnem pogledu zato posebej poudarjajo politika in vlade, medtem ko preprosti ljudje zaupajo kot resničnemu le svojemu posebnemu, posameznemu mnenju. To bi pomenilo, da je Novi red, utemeljen na najbolj razširjenem mnenju, ki ga pogosto zastopajo zelo priljubljeni ali zelo močni posamezniki (ali množice posameznikov), čeprav v manjšinskem kričanju, glavni cilj politike, medicine, znanja, kulture in ekonomije. Tradicionalna prepričanja, kot so vera, družina, racionalnost, znanstvena dejstva in temelji, sledi, praktične izkušnje, objektiven in surov odnos do skrivnosti življenja in narave, so bila preplavljena z dvomi, relativizmi, spiritualizmom, sporno resničnostjo, domišljijskimi prepričanji in špekulacijami, lastnimi občutki, subjektivnimi in s čustvi povezanimi odnosi do nedotakljivih “dimenzij”. Prepotenta volja k zaupanju v skrivnosti in domišljijo raste precej v skladu z rastjo znanstvene priljubljenosti in trdnostjo njenih dokazov. V tem kontekstu je nastala homeopatija. Resničnost, izpolnjena s splošno, široko, izčrpno Veliko Prisotnostjo, ki ni nujno zgolj Bog sam ali celo Kristus (saj ima človeštvo veliko bogov), temveč neformalno Božanstvo. Božanstvo, ki je bilo odrezano od človeškega zgodovinskega toka in od teleonomske usmerjenosti (Kako se je vesolje začelo? Kako se bo končalo?), ki je bila temeljno načelo pri ustanavljanju univerz v srednjem veku.
2. Katoliški zdravniki in raziskovalci, ki se ukvarjajo s homeopatijo
Zunaj surove, trdne in praktične povezave s fizičnim svetom, ki vključuje tudi matematiko, znanost ni znanost. Katoliški raziskovalci, ki trdijo pomembnost homeopatije za zdravje ljudi, so celo poskušali prepričati Rimskokatoliško cerkev o izjemnem pomenu te medicinske prakse. Tudi sam (avtor tega besedila) sem sodeloval na kongresu v Rimu leta 2009 [6], ki ga je organiziral prof. Luis Rey in kjer je bil glavni častni gost kardinal Poupard. Dejstvo je, da ko se človek izogne bolezni, se reši in mu zdravje povrne medicinski praktični pristop, zaključka o “učinkovitosti” pristopa na podlagi rezultata, četudi se ponovi, ni mogoče obravnavati kot znanstveno dejstvo samo po sebi, saj je morda najbližje konceptu naključne ozdravitve, čudeža, usode… ali sreče. Ozdravitev je kompleksen rezultat ogromne množice dejavnikov, ki jih ni mogoče razrešiti s poenostavljenimi, naivnimi in empiričnimi poskusi nečesa, kar se zdi kot medicinska ali znanstvena razlaga, čeprav so dobre interpretacije rezultata možne. Vsak vzročni mehanizem se bere pod omejeno lučjo zelo zoženega “prostora dogodkov” in uradna medicina dolguje svoj uspeh preprostemu dejstvu, da je groba in izjemno materialna ter ker ne uporablja spiritualističnega načela podobnosti ali celo… amuletov ali drugih nedokazanih načel. Velik del farmakoloških mehanizmov, ki se uporabljajo v sodobni medicini, predstavljajo nasprotujoče in blokirajoče ali inhibitorne molekule, antagonisti receptorjev, inhibitorji encimov itd. Najbolj znano zdravilo, ki se uporablja v tem smislu, predstavljajo kortikosteroidi. Jasno je, da je to precej grob način zdravljenja ljudi in verjetno je njegova ozdravitev odvisna od naslednjih korakov, ki jih sproži in izzove lasten odziv na ta blokator ali inhibitor, ne zgolj od same blokade. Na bolezen preprosto prilepite obliž, to je vse, a imate vseeno na voljo, da izsledite pot za možno razlago tistega, kar se je najverjetneje ali dejansko zgodilo znotraj telesa, da je prišlo do dobrega rezultata.
A vendar homeopatija, ki trdi, da je naprednejša, sodobnejša od trenutne medicine, brez stranskih učinkov, varna, učinkovita, cenovno ugodna itd., svojo izvirnost utemeljuje na holističnem pogledu na subjekta, kar predstavlja možen lajtmotiv, zaradi katerega se ljudje raje odločajo za homeopatijo namesto za klasično medicinsko prakso. Kljub temu, čeprav je ta tema veliko bolj fascinantna od brutalne, surove medicine, o tem načelu ni prav nič (ali zelo malo) takšnega, kar bi poročalo o trdnem, znanstvenem in dokazanem dejstvu. Holistična perspektiva človeka je še ena dediščina deistične, gnostične in ezoterične interpretacije fizične resničnosti in pripada skupini prepričanj, nikoli pa znanosti. Holizem je deističen koncept, ki zadeva človeka in njegovo usodo. Holizem ne more biti zgolj predpostavka [7]. Holizem je zamišljen kot raziskovalni antropološki predlog ali smer, pot, pri kateri se predpostavlja, da v realnosti obstajajo strukturirani redovi, ki se jim je treba podrejati, in da ti niso očitni, temveč so sestavljeni iz takšnih lastnosti družbenega življenja, ki so večinoma nedostopne za večino ljudi. Holistični pogled na človeka je panteistični pogled na njegovo življenje, ki nima ne začetnih ne končnih robov; zato me zanima samo to, ali bo prišel do dobrega zdravja – ni pomembno, kako sem začel, ni pomembno, zakaj mu je zdravje povrnjeno, tj. konec zgodbe o terapiji. Holistično pomeni z neko “duhovno” silo obarvati vsak mehanizem, pojav, dogodek in situacijo ter urediti nenavadne razlage tudi za najbolj banalne vzroke. Holistično pomeni vstaviti človeka kot anonimni del Stvarstva, podobno kot kamne, drevesa, mravlje ali oblake. Zelo smo oddaljeni od katoliškega pogleda na resničnost. Čeprav je to fascinanten zorni kot, zelo blizu orientalski filozofiji, ki pa ima vseeno svoja zelo ugledna načela, zagotovo veliko globlja in trdnejša od teh pogovornih konceptov, ta vizija človeka ni krščanska in niti ne katoliška zasnova človeškega rodu. Katoliški raziskovalci, še posebej v Italiji, bi morali imeti ob teh vprašanjih globoko spraševanje vesti.
Homeopatija in kristjani: papež in mnoga nadaljnja protislovja
Čeprav je homeopatija nastala v kontekstu, kjer sta ezoterizem in spiritualizem financirala njeno glavno načelo, je (očitno) na papeških “dvorih” paradoksalno bilo nekaj homeopatov, ki so bili posebej nagrajeni ali celo beatificirani. Posebej zanimiva je denimo oseba Charlesa Ozanama (1824–1860), francoskega ortodoksnega zdravnika, ki se je po nekaterih zgodovinskih poročilih kasneje posvetil homeopatiji [8,9]. Katoličani so bili pogosto zavedeni z dvoumnim enačenjem homeopatije z “naravno medicino”, zlasti če so imeli holističen, neznanstven pogled na človeštvo, kar je verjetno prepričalo papeže, da so nagradili nekatere zdravnike, ki so prakticirali homeopatijo. Papeža Pavla VI. (1897–1978) je na primer s homeopatijo zdravil zdravnik Antonio Negro (1908–2010), ki mu je papež sam podelil red svetega Gregorja. Njegov sin Francesco pa je zdravil papeža Janeza Pavla II. [8]. Ali so se papeži in katoličani vedno zavedali homeopatije kot ezoterične prakse ali pa so jo dojemali raje kot “naravno medicino”? Kako tanka je v najpogostejšem prepričanju meja med homeopatijo in naravno ali zeliščno medicino? Zelo, zelo ozka; če greste k lekarnarju, bo pogosto pomešal homeopatijo z zeliščnimi, naravnimi zdravili brez stranskih učinkov.
A vendar izhaja protislovno stališče katoličanov do homeopatije iz New Age interpretacije te prakse. Dne 3. februarja 2003 dokument Katoliške cerkve o gibanju “New Age” [NAM], ki sledi njegovemu izvoru in ozadju skozi “starodavne okultne prakse in gnosticizem” [10, 11], pravi, da se …bistvena matrica mišljenja Nove dobe nahaja v ezoterično-teozofski tradiciji, ki je bila v 18. in 19. stoletju dokaj široko sprejeta v evropskih intelektualnih krogih. Še posebej močna je bila v prostozidarstvu, spiritualizmu, okultizmu in teozofiji…” [10-12]. Tu bralec lahko najde, da je osredotočenost na skrite duhovne moči ali sile v naravi hrbtenica velikega dela tistega, kar je zdaj prepoznano kot teorija New Agea [10,13]. Tudi zelo nedaven papeški dokument z naslovom “Jezus Kristus: prinašalec žive vode. Krščanski razmislek o gibanju New Age” se je pojavil na spletu: http://www.vatican.va/roman_curia/pontifical_councils/interelg/documents/rc_pc_interelg_doc_20030203_new-age_en.html Dokument poskuša nasloviti gibanje New Age, deistična gibanja, panteizem in kristjane ter citira celo homeopatijo (Obstaja izjemna raznolikost pristopov k spodbujanju holističnega zdravja, nekateri izhajajo iz starih kulturnih tradicij, bodisi verskih ali ezoteričnih, drugi pa so povezani s psihološkimi teorijami, razvitimi v Esalenu med letoma 1960–1970. Oglaševanje, povezano z New Ageom, zajema širok spekter praks, kot so akupunktura, biofeedback, kiropraktika, kineziologija, homeopatija, iridologija, masaža in različne vrste “dela s telesom” (kot so orgonomija, Feldenkrais, refleksologija, Rolfing, polarna masaža, terapevtski dotik itd.), meditacija in vizualizacija, prehranske terapije, psihično zdravljenje, različne vrste zeliščne medicine, zdravljenje s kristali, kovinami, glasbo ali barvami, terapije reinkarnacije in na koncu dvanajststopenjski programi ter skupine za samopomoč…), vendar daje priporočila kristjanom (V takšni viziji zaprtega vesolja, ki vsebuje “Boga” in druga duhovna bitja skupaj z nami samimi, tu prepoznamo implicitni panteizem. To je temeljna točka, ki prežema vso misel in prakso Nove dobe in vnaprej pogojuje vsako sicer pozitivno oceno, kjer bi morda bili naklonjeni enemu ali drugemu vidiku njene duhovnosti. Kot kristjani na drugi strani verjamemo, da je “človek v svojem bistvu bitje in to ostaja za vso večnost, tako da vsrkanje človeškega jaza v božanski jaz nikoli ne bo mogoče [14]). Dokument vsebuje veliko zanimivih stvari in tem, na primer tiste v zvezi z ljudmi, ki se obračajo na sodobno medicino: ….Nekateri pravijo, da je krščanska vera patriarhalna in avtoritarna, da politične institucije niso sposobne izboljšati sveta in da uradna (alopatska) medicina ljudi preprosto ne uspe učinkovito pozdraviti. Dejstvo, da se nekoč osrednji elementi v družbi zdaj dojemajo kot nezanesljivi ali brez resnične avtoritete, je ustvarilo ozračje, v katerem ljudje iščejo smisel in moč navznoter, v samih sebi. Obstaja tudi iskanje alternativnih institucij, za katere ljudje upajo, da bodo odgovorile na njihove najgloblje potrebe. Strukturirano ali kaotično življenje alternativnih skupnosti v sedemdesetih letih se je umaknilo iskanju discipline in struktur, ki so očitno ključni elementi v izjemno priljubljenih “mističnih” gibanjih. New Age je privlačen predvsem zato, ker veliko tistega, kar ponuja, zadovolji lakoto, ki jo uveljavljene institucije pogosto pustijo nezadovoljeno). …Pojasnilo pa vseeno prihaja iz odstavka 1.4, ki pravi: Tudi če se lahko prizna, da religioznost Nove dobe na nek način odgovarja na legitimno duhovno hrepenenje človeške narave, je treba priznati, da njeni poskusi, da bi to storila, nasprotujejo krščanskemu razodetju. V zahodni kulturi je zlasti privlačnost “alternativnih” pristopov k duhovnosti zelo močna. Po eni strani so nove oblike psihološke afirmacije posameznika postale zelo priljubljene med katoličani, celo v hišah za duhovne vaje, semeniščih in inštitutih za formacijo redovnikov. Hkrati naraščata nostalgija in radovednost po modrosti in obredih iz davnih časov, kar je eden od razlogov za izjemno rast priljubljenosti ezoterike in gnosticizma. Mnoge ljudi še posebej privlači tisto, kar se (pravilno ali ne) imenuje “keltska” duhovnost [15] ali religije starih ljudstev. Knjige in tečaji o duhovnosti ter starodavnih ali vzhodnih religijah so cvetoč posel in so za komercialne namene pogosto označeni kot “New Age”. Vendar povezave s temi religijami niso vedno jasne. Pravzaprav so pogosto zanikane. Ustrezno krščansko razločevanje misli in praks Nove dobe ne sme spregledati, da to, podobno kot gnosticizem drugega in tretjega stoletja, predstavlja nekakšen zbir stališč, ki jih je Cerkev opredelila kot heterodoksna. Janez Pavel II. opozarja glede “vračanja starodavnih gnostičnih idej pod krinko tako imenovane Nove dobe: Ne smemo se slepiti, da bo to vodilo k obnovi religije. To je le nov način prakticiranja gnosticizma – tistega odnosa duha, ki v imenu globokega spoznanja Boga vodi v izkrivljanje Njegove Besede in njeno zamenjavo zgolj s človeškimi besedami. Gnosticizem nikoli ni povsem zapustil krščanskega področja. Namesto tega je vedno obstajal ob boku s krščanstvom, včasih v obliki filozofskega gibanja, pogosteje pa je prevzel značilnosti religije ali parareligije v jasnem, če ne celo odkritem konfliktu z vsem, kar je v svojem bistvu krščansko”. [16] Primer tega je mogoče videti v eneagramu, orodju z devetimi tipi za analizo značaja, ki, ko se uporablja kot sredstvo za duhovno rast, vnaša dvoumnost v doktrino in življenje krščanske vere.
To pomeni, da sta kristjani in Katoliška cerkev zelo previdna pri razpravljanju o mislih in načelih gibanja New Age, in tu ni nobene podobnosti z znano epizodo obsojenega G. Bruna iz leta 1600, saj se je Katoliška cerkev po drugem vatikanskem koncilu močno spremenila, vendar hkrati Cerkev nedvomno trdi, da kristjani, ki verujejo v zgodovinskega, utelešenega Boga po imenu Jezus Kristus, ki se je rodil judovskemu dekletu po imenu Marija, ne morejo združiti tega verovanja s panteističnim Bogom, čeprav katoličani pozdravljajo vsako tujo kulturo, zlasti iz afriških ali azijskih držav. Kulturna posledica tega zavajajočega odnosa je lahko zavračanje “teles”, “ustvarjene realnosti”, “materialne znanosti”, pri čemer obžalujejo zaupanje v idejo, da ljudi odrešuje oseba Jezus Kristus in se upirajo kakršnemukoli materialnemu in grobo praktičnemu pristopu k zdravljenju ljudi pred boleznijo – poleg ljudske in tradicionalne medicine, duhovnih in filozofskih privlačnih obljub ter panteističnega pogleda na naravo in človeško življenje.
Zakaj je Katoliška cerkev tako previdna?
Iz tega preprostega razloga. Katoličani verjamejo, da zveličanje in s tem zdravje prihajata izključno od Jezusa Kristusa, nikoli iz narave, panteističnega Boga v naravi, naključja, ravnovesja z vesoljem in tako naprej… Če bi bilo to res, človeštvo ne bi nikoli potrebovalo dejstva Učlovečenja, in to bi pomenilo zanikanje Jezusa Kristusa, njegovega trpljenja, njegove smrti in njegovega fizičnega, telesnega vstajenja – stvari, zaradi katerih je medicina zelo konkretna glede človeškega telesa. To je edini razlog, zakaj se morajo katoličani zavedati alternativnih metod zdravljenja in dejanskih načel homeopatije.
Zaključek
Moje skromno mnenje o teh vprašanjih je povzeto takole:
- Bog človeštvu resnično pušča svobodo, da išče svoje poti. Njihova življenja, njihove želje, njihovo filozofijo, njihovo kulturo, njihove dežele, njihove družine… Zaradi te svobode delim svoje dni z vsemi tujimi ljudmi in zavedam se, da je to deljenje dobro in polno vrednosti, celo zame.
- Katoličani verjamejo v Boga, ki je postal človek, z vsemi vidiki, ki označujejo “fizičnega, zgodovinskega človeka”: to prinaša dramatično novost v deistično ali panteistično vizijo naravnega sveta in vesolja.
- Katoličani, ki verujejo v Jezusa Kristusa, ne morejo biti ne ezoterični v svoji veri ne panteistični, ker izvor vseh stvari ni vključen v krožno, neskončno gibanje dogodkov, temveč v posamičen, v čas vključen dogodek v zgodovini človeštva. To ni “pravilo”, ki ga narekuje Vatikan: gre za filozofski aut-aut (ali-ali). Če zaupaš osebi (Jezusu), ne moreš verjeti, da popolnoma ustreza ustvarjeni naravi, ki bi lahko obstajala mimo Kristusa.
- To ustvarja “teleonomsko” perspektivo konca usode in kozmosa; puščico z edinstveno usmeritvijo, edinim vrhom proti končnemu cilju – nikoli krožnih ali zrcalno privlačnih svetov – ki nazadnje sloni na “ustvarjenem” svetu in želi razložiti, kdo in kako je ustvaril ta svet, kar iz materialov “ustvarjenega” sveta poraja znanost in tehnologijo. Če imate namen in veliko vprašanje, da bi odgovorili na “namen”, ste povabljeni in spodbujeni k iskanju poti in načina življenja, da bi odgovorili na to “intrinzično” dilemo: kdo sem? Kam grem? In tako naprej. V krožni perspektivi, panteistični viziji vesolja, so ta vprašanja verjetno neuporabna ali brez cilja.
- Teleonomski pogled je motor vsakega znanstvenega (racionalističnega in eksperimentalnega) poskusa razlage in opisa izkušene realnosti, čeprav so številne temeljne kulture z uspehom zgradile čudovite filozofske zgradbe za branje človeške usode in vseh pravil vesolja.
- Teleonomski pristop je še posebej povezan s krščanskim razodetjem. To naj bi pomenilo, da so kristjani iz izobraževalnega in antropološkega odnosa spodbujeni k temu, da verjamejo dejstvom, ne pa duhovom, in da je njihovo zanimanje za New Age – kot še vedno ocenjuje Katoliška cerkev – odvisno od njihove nujne in dramatične potrebe po odrešitvi.
- Vsaka medicinska praksa, ki obljublja rešitev (kot je povrnitev zdravja), je dvomljiva, če ne temelji na dejstvih, in to lahko povzroči zmedo zlasti pri tistih ljudeh, ki so vajeni verjeti dejstvom.
Kaj pravijo kristjani: “Potrebujemo dejstva. Tudi čudeže, vendar ‘faktično’ dokazane. Čudeže, opisane kot nedvomno izpričana in dokumentirana DEJSTVA. Nas kot kristjane, katoličane, vzgajajo dejstva, telesa, konkretna in surova resničnost; nismo začarani z materializmom, ampak verjamemo, da se Božanstvu niso gnusili človeško meso, celice, telo, kri, dih in objektivna narava, s katero se je medicina prisiljena ukvarjati VSAKO MINUTO, VSAK DAN.” Z ljudmi.
avtor: dr. Salvatore Chirumbolo Oddelek za medicino, Univerza v Veroni (prevedeno iz strani Jamesa Manjackala)
Dodaj odgovor