Blagoslov

Blažena Ivana iz Signe

Štiri desetletja med štirimi zidovi: Zgodba toskanske mistikinje, ki je našla svobodo v ujetništvu

V svetu, ki nenehno teče, govori in išče pozornost, se zdi zamisel o prostovoljnem umiku v popolno samoto skoraj nepredstavljiva. Vendar nas zgodovina uči, da so nekateri največji duhovni preboji nastali v tišini nekaj kvadratnih metrov. Ena najbolj presunljivih tovrstnih zgodb pripada blaženi Ivani iz Signe (Giovanna da Signa), toskanski mistikinji in rekluzi iz 13. stoletja, katere god v cerkvenem koledarju obhajamo 1. septembra.

Od tihe pastirice ob reki Arno do radikalne odločitve

Ivana se je rodila okoli leta 1245 v revni kmečki družini v vasici blizu Firenc (San Miniato a Signa). Že v rani mladosti je delala kot pastirica ovac na bregovih reke Arno. Odlikovala se je po naravni nagnjenosti k tišini, samoti in globoki premišljevalni molitvi. Po ljudskem izročilu je kot pastirica med pasenjem ovac padala v dolga molitvena zamaknjenja (ekstaze), med katerimi so volkovi in zveri hodili mimo njene črede, ne da bi poškodovali eno samo ovco, čreda pa se ni razbežala na tuja polja ali povzročila škodo na sosednjih poljih.

Eden najbolj znanih zapisov govori o tem, da je Ivana med prečkanjem narasle reke Arno razgrnila svoj plašč na vodo in preko njega suhih nog prečkala reko, kar je domačine navdalo s strahospoštovanjem.

Ko je dopolnila približno 23 let, je sprejela odločitev, ki je za sodobnega človeka težko razumljiva: po zgledu zgodnjekrščanskih puščavnikov se je odločila postati rekluza. Domača vaška skupnost ji je z dovoljenjem ter podporo florentinske škofije ob cerkvi sv. Janeza Krstnika v Signi zgradila majhno kamnito celico, v katero se je dala dobesedno zazidati.

40 let v samoti

Prostor ni imel vrat, le dve majhni lini:

• Eno proti oltarju cerkve, skozi katero je opazovala sveto mašo in prejemala obhajilo.
• Drugo navzven proti svetu, skozi katero so ji domačini prinašali skromno hrano in vodo ter jo prosili za molitve.

V tem tesnem kamnitem prostoru je Ivana preživela več kot 40 let svojega življenja — v nepretrgani molitvi, strogem postu in popolnem odpovedovanju posvetnemu udobju.

Ko se je Ivana odločila za popoln umik v zazidano celico (rekluzorij), je to za družino pomenilo popolno ločitev od sveta. V srednjem veku je takšno dejanje veljalo za »smrt za ta svet« — sorodniki so se od nje poslovili z obredom, podobnim pogrebnemu bogoslužju.

Higiena?

V srednjeveških zazidanih celicah (rekluzorijih) so bila higienska vprašanja urejena po natančnih pravilih takratnega časa:

• Rekluza je uporabljala glinene ali lesene nočne posode. Te so enkrat dnevno skozi spodnjo, zastrto zunanjo lino prevzemale zanesljive domače ženske ali sorodnice, ki so ji prinašale tudi vodo za umivanje ter hrano.
• Nekatere celice, ki so bile prislonjene neposredno ob debelo cerkveno ali mestno obzidje, so imele v kotu vgrajen preprost kamnit odtok (podoben srednjeveškim straniščem na gradovih), ki je skozi steno vodil v zunanjo greznico ali jarek.
• Zaradi strogega, nenehnega posta (kruh, malo kuhanih zelišč in voda) je bila presnova močno zmanjšana, kar je bilo za puščavniško življenje povsem običajno.

Mistična moč skozi majhno okence

Kljub popolni fizični izolaciji je postala duhovno središče pokrajine. Ivana ni bila pozabljena, ravno nasprotno — njena celica je postala duhovno središče celotne Toskane. Ljudje vseh stanov — od kmetov do toskanskih plemičev — so prihajali k njenemu oknu po nasvete, tolažbo in molitveno pomoč. Pripisovali so ji izjemne mistične darove: dar vpogleda v človeška srca (Videla je skozi skrite stiske in neizrečene grehe obiskovalcev ter jim dajala natančne duhovne nasvete.), preroške videnja ter čudežna uslišanja v stiskah, boleznih (Z molitvijo in znamenjem križa je skozi okence vračala vid slepim, zdravila hrome in lajšala trpljenje bolnim otrokom, ki so jih starši prinašali k cerkvenemu zidu) in naravnih nesrečah (Večkrat je s svojo gorečo nočno molitvijo ubranila domače kraje pred uničujočimi poplavami narasle reke Arno.).

Dediščina, ki ostaja

Ivana je umrla v svoji celici 9. novembra 1307. Njen spomin se v krajevni cerkvi in rimskem martirologiju praznuje na 1. september, njeno neprekinjeno češčenje pa je leta 1798 uradno potrdil papež Pij VI.

svoji prvotni, strogi obliki zazidanega prostora celica ni več ohranjena v takšni obliki, saj se je prostor po njeni smrti korenito preuredil:

• Kmalu po njeni smrti leta 1307 in prvih poročilih o čudežih (zlasti v 14. stoletju) so območje njene celice in groba podrli oziroma preuredili v večjo, odprto kapelo blažene Ivane (Cappella della Beata Giovanna), da so lahko številni romarji dostopali do njenega telesa.
• V 15. stoletju (okoli leta 1441) so stene te kapele poslikali s slavnim ciklom fresk, ki prikazujejo njeno življenje in čudeže v celici.
• Danes se to območje nahaja v notranjosti cerkve (danes posvečene sv. Janezu Krstniku in sv. Lovrencu), kjer so v posebnem oltarju/kapeli v stekleni krsti izpostavljene njene nestrohnjene relikvije.

V sami cerkvi v Signi (Pieve di San Giovanni Battista) je tako ohranjena natančna lokacija njenega bivanja in češčenja z njenim nestrohnjenim telesom, vendar je bila nekdanja zunanja zazidana celica skozi stoletja integrirana v notranjščino cerkvene stavbe.

Česa je zavetnica?

Je glavna zavetnica mesta in občine Signa (kjer vsako leto na velikonočni ponedeljek priredijo zgodovinski sprevod v njeno čast), zavetnica pastirjev, kmečkih deklet in tkalcev, priprošnjica proti poplavam, suši, kugi in nalezljivim boleznim, priprošnjica v stiskah z boleznimi oči in ohromelostjo.