Blaženi Karel I. Habsburški
Danes, 21. oktobra, na katoliškem koledarju najdemo ime, ki močno odstopa od običajnih puščavnikov, mučencev ali redovnikov. Goduje namreč blaženi Karel I. Habsburški, zadnji avstrijski cesar in zadnji ogrski (ter hrvaški in češki) kralj. Njegov god ne obeležuje dneva njegove smrti, kot je to v navadi pri večini svetnikov, temveč nekaj veliko lepšega – obletnico njegove poroke z ljubljeno ženo, cesarico Cito.
Preberite si, zakaj je ta cesarski par še danes svetilnik upanja za politike, zakonce in vse, ki se soočajo s težkimi življenjskimi preizkušnjami.
“Zdaj morava drug drugemu pomagati v nebesa”
Karel, rojen leta 1887, je bil pranečak cesarja Franca Jožefa I. Čeprav je bil visoko v vrsti za prestol, dolgo ni kazalo, da bo kdaj dejansko zavladal. Njegovo življenje se je odvijalo mirno, dokler ni leta 1911 spoznal princese Cite Burbonsko-Parmske. Povezovala ju je globoka, iskrena katoliška vera in želja po življenju v služenju Bogu in bližnjim.
Poročila sta se 21. oktobra 1911. Karel je na dan poroke svoji nevesti izrekel besede, ki so postale temelj njunega zakona: “Zdaj morava drug drugemu pomagati priti v nebesa.” To ni bila le romantična fraza, ampak obljuba, ki sta jo držala do konca. V njunem izjemno srečnem zakonu se je rodilo osem otrok (zadnji se je rodil po Karlovi smrti).

Vladar sredi svetovne morije
Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu (1914) in smrti Franca Jožefa (1916) je Karel, star komaj 29 let, sredi najhujše vihre prve svetovne vojne postal cesar. Na prestol je stopil z enim samim ciljem: končati prelivanje krvi.
Karel je bil edini evropski voditelj tistega časa, ki je resno podprl mirovna prizadevanja papeža Benedikta XV. Preko Zitininega brata, princa Siksta, je na skrivaj poskušal doseči mir z antantnimi silami, a so ga zavezniki, predvsem Nemčija, ter notranji politični nasprotniki pri tem ovirali in na koncu izdali.
Poleg prizadevanj za mir je bil Karel vizionar na področju sociale. Med vojno, ko je ljudstvo stradalo, je drastično zmanjšal razkošje na dvoru, dvorne kočije dal na voljo za prevoz premoga revežem in ustanovil prvo ministrstvo za socialno skrbstvo na svetu. Kot prvi vladar je strogo prepovedal uporabo bojnega strupenega plina in bombardiranje civilnih ciljev. Moč je razumel izključno kot sveto dolžnost in služenje najšibkejšim.
Konec imperija, izgnanstvo in revščina
Novembra 1918 se je Avstro-Ogrska sesula. Čeprav se je Karel umaknil iz državnih poslov, da bi omogočil mirno tranzicijo, ni nikoli želel uradno abdicirati. Svojo krono je dojemal kot odgovornost pred Bogom, ki je ne more preprosto zavreči. Po dveh neuspešnih in krvavo preprečenih poskusih, da bi se vrnil vsaj na madžarski prestol, so ga zmagovalci vojne leta 1921 izgnali daleč stran od domovine – na portugalski otok Madeira.
Tam se je začelo njuno najtežje obdobje. Cesar in cesarica z majhnimi otroki, vajena dvorov, sta se znašla v popolni revščini. Nastanili so jih v vlažni in mrzli poletni vili visoko v hribih, ki ni bila primerna za bivanje pozimi. Niso imeli denarja za hrano, zdravila ali kurjavo.
Zaradi teh razmer je Karel zbolel za hudo obliko pljučnice. Kljub neznosnim bolečinam, ko je bil pogosto v deliriju, ni nikoli obupal. Svoje trpljenje je zavestno daroval Bogu: “Darujem svoje življenje in svoje trpljenje, da bi se moji narodi spet združili in našli mir.”
Ob njegovi smrtni postelji je noč in dan bdela noseča Cita. Umrl je 1. aprila 1922, star komaj 34 let. Njegove zadnje besede, namenjene Citi, so bile: “Tako neskončno te ljubim. V srcu Jezusa se bova spet srečala.” Nato je pogledal proti Najsvetejšemu, ki je bilo izpostavljeno v njegovi sobi, zašepetal “Zgodi se tvoja volja,” in izdihnil.

Cesarica Cita: Steber moči in vere
Po Karlovi smrti je 29-letna Zita ostala sama, v izgnanstvu, v tujini, noseča z osmim otrokom in brez kakršnihkoli dohodkov. Posredoval je španski kralj Alfonz XIII., ki je bil Citin sorodnik in na Madeiro poslal špansko vojaško ladjo, da bi rešil obubožano 29-letno vdovo in njenih osem otrok. Pripeljali so jih v Španijo, kjer jim je španski dvor sprva nudil streho nad glavo v Madridu, kasneje pa jim je omogočil bivanje v ribiškem mestecu Lekeitio v Baskiji. Tam je Cita z otroki preživela naslednjih sedem let, preden so se preselili v Belgijo.

Nikoli ni klonila. Celotno svoje dolgo življenje – dočakala je častitljivih 96 let (umrla je leta 1989) – je nosila črnino v znak žalovanja za svojim Karlom. Vzgojila je vseh osem otrok v duhu vere in odgovornosti, pomagala beguncem med drugo svetovno vojno in ostala zvesta obljubi, ki sta si jo z možem dala na poročni dan.
Ker sta bila v vsem združena, danes v Cerkvi teče proces tudi za njeno beatifikacijo (trenutno nosi naziv Božja služabnica). Mnogi upajo, da bosta nekoč uradno razglašena za svetniški zakonski par, tako kot zakonca Martin (starša sv. Terezije Deteta Jezusa).
Kaj nas uči Karel danes?
Papež Janez Pavel II. je Karla za blaženega razglasil 3. oktobra 2004. Ob tem je poudaril, naj bo Karel zgled tistim, ki imajo politično moč.
V svetu, kjer sta politika in osebna korist pogosto tesno prepleteni, Karel stoji kot prototip poštenega voditelja. Svojo kariero in krono je bil pripravljen žrtvovati za mir in resnico. Hkrati pa nas zgodba Karla in Cite spominja na lepoto in svetost zakonske zveze. Njuna ljubezen ni bila le romantična zgodba brez oblakov, temveč zaveza, ki se je kalila in ohranila sredi največjih zgodovinskih tragedij.
Danes, na njegov god in obletnico njune poroke, se lahko k blaženemu Karlu in božji služabnici Citi zatečemo s prošnjo za mir v svetu, za modrost državnikov ter za trdnost naših družin in zakonov.
Molitve za beatifikacijo in kanonizacijo kraljevskega para iz 20. stoletja
Za kanonizacijo blaženega Karla:
Bog, naš Oče, z darom blaženega cesarja Karla si dal svoji Cerkvi in svetu zgled. V vseh stvareh je iskal tvojo voljo, z zaupanjem sprejel trpljenje in križ ter vselej iskal mir in blagor njemu zaupanih narodov. Prosimo te, da nas po njegovi priprošnji uslišiš in nam podariš milost, za katero te prosimo (tukaj lahko izrazimo osebno prošnjo). Podeli mu kmalu čast svetništva, da bo njegov zgled še bolj svetil v tvoji Cerkvi. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Za beatifikacijo Božje služabnice Cite:
Bog, naš Oče, ti si odkupil svet z zvestobo svojega Sina, ki se je ponižal vse do smrti na križu. Svoji služabnici Citi, cesarici in kraljici, si podaril milost neomajnega zaupanja v tvojo Previdnost, da je zvesto nosila dolga leta pregnanstva in bridkosti ter se v vsem prepuščala tvoji sveti volji. Prosimo te, povzdigni jo k časti oltarja in nam po njeni priprošnji podeli milost, za katero te prosimo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Vabljeni tudi k molitvi devetdnevnice k Božji služabnici Citi.






Dodaj odgovor